05 december 2006

Dober dan

Dan. Dober dan. V celoti.

Cel dan nič, ničesar, nikamor. Štiri stene in še kakšna več z zaprtimi okni. Skregana z vejicami, jih izpuščam in se še v istem trenutku ujamem pri udejanjanju paradoksa. Vsako minuto se ura premakne, jaz pa se že cel dan ne premaknem niti za ped.

Dan. Dober dan. Dan brez vlakov. Še vedno jih ne sovražim, še vedno so del mojega dne.

Počutim se kot veverica, ki ji vse uide mimo. Cel dan grizljam najrazličnejše oreščke. Dan. Dober dan. Miklavž na sceni. Rahlo odvečen. Jutri v časopisu: Ženske, ki tečejo z volkovi po nakupih so linčale vse tri decembrske prinašalce. Razlog: zadekanost v tople krznene plašče in kape. Ena izmed njih je povedala: "Letos je zaradi visokih temperatur nošnja krzna še bizarnejša kot ponavadi." Dedek Mraz brez kučme pa v jok.

Dan. Dober dan, vsem vegeterijancem, lezbijkam in skinom tega sveta. Ujeta med dolge kolone črk, ki se trudijo ne biti prazne. S cmokom v grlu za nazaj. Z natrpanim urnikom za naprej. Ujeta na sredini. Pajkova mreža in muha v centru niti. Vzorec. Prenašanje vzorca na vse. Posploševanje. Včeraj zvečer sem videla polno luno, pa je načeloma sploh ne bi smelo biti, čeprav luna je tako ali tako vedno. Vsak dan. Dan. Dan na dan.

Dober dan, velecenjeni in velecenjene. Znašli ste se v resničnostnem šovu z imenom Blog. Kamera dozira samo tisto, kar želi prikazati in samocenzura se samocenzurira točno tisto, kar želi samocenzurirati. Jaz pri tem nimam nič. Ali pač?


Ni komentarjev: