highlightening

Draftam drafte s prenakopičenimi mislimi v večih dimenzijah. Lačna.

Z zavihanimi robovi in polnim trebuhom dobrih, a presladkih kinder čokoladic. Z mačkom. Šibka.

Brez krempljev, da bi z njimi podčrtavala misli, ki se mi utrnejo. Z luknjo v glavi, ki jo donenje prepolnosti le še povečuje. Rumeni nasmejani smajliji se mi zdijo ostudni. Patetični pogovori s prijaznimi gestami še bolj. Nekje vmes plavajo ljudje s perutmi in pettisočaki s podobo Ivane Kobilice se vlačijo po rokah. Od roke do roke, od denarnice do denarnice, do evrov. Cel kup besed v različnih kontekstih, ki ne bodo nikoli prebrane. Melaholija v očeh sredi kaosa, ki zna biti včasih tako zelo lepa. Ne razumem ljudi, ki ne marajo dežja, kot da je dež kriv za to, da je dež in že cela dva dni s seboj vlačim svojo "zeleno marelo". Topel kakav, fotelj, noge zavite v volnene nogavice in knjiga naključno povlečena iz mojega kupa. V resnici vse to ostaja le pobožna želja, ki v bistvu niti pobožna ni, razen če sem jaz tista, ki je bog (pretenciozno?). V resnici sem majcena pi(ć)kica, ki se premetava iz ene krožnice v drugo in namesto knjig večinoma na hitro prebiram samo še bloge.

Nauk: Če bi bog obstajal, bi zagotovo imel blog.