Z nekom, ki ga sploh ne poznam, kot dva vesoljca stojiva sredi sobotnega večera nekje ob strani glasnih množic venidočih ljudi in se zgražava nad rdečerumeno zvezdo repatico nad nama. S strašansko prepolnim mehurjem se retrospektivično prijetno utrujena spominjam mozaika delčkov današnjega utripa z neopaznim rdečim kapljanjem in hitrimi vožnjami po ozkih ovinkih, na katerih ni bilo nikomur slabo. Dan poln cigaretnega dima in s soncem v deželici pod Alpami, ki ni doseglo le doline v katero smo se prostovoljno ujeli. Ozka špilja, več dreves kot ljudi. Postanek v bazi nekega vaškega pricestnega bara s stališča mestnih otrok neverjetno nizkimi cenami našega otroštva: sadni čaj - 150 SIT, kava z mlekom 170 SIT in iskanje kofeina, teina in avtomobilov po zaspanih, zaprtih in praznih mestih. Slaba vest se izgubi med razpokami in zgodbami o napihljivih smrtonsnih osah za ogrevanje, medtem ko rokavice v decembru sploh niso najnujnejša oprema. Pasovi so. Premagovanje starih strahov in novi ljudje, ki zbujajo prijetne asociacije na stare in zamrznjene roke, med katerimi roma vrečka mandarin. Doma čaka hiša v popolnoma razsutem stanju zapuščena z dobrodošlico v obliki kupčka mačjega dreka na postelji. Zvečer pršut, olive in teran s pogovori. V splošnem: rada imam sobote.
Ni komentarjev:
Objavite komentar