Najprej me ni bilo.
Nato sem bila, a mi je bil nek kuž zasadil svoje čekane v prst in zato moja roka ni bila najbolj kompatibilna z mojo računalniško mišjo in sem imela težave z nje upravljanjem, zato sem se škatle z ekranom in vseh njenih pritiklin bila nekaj časa prisiljena izogibati.
Potem sem bila, a so bile tudi strele in grom in blisk in dež. Ampak predvsem strele, ali natančneje: točno določena strela, ki je zadela točno določeno mesto, je bila kriva za to, da nisem mogla doseči svetovnega spleta in se na njem udejstvovati.
Sedaj menda sem in imam opravljeno maturo in poslušam radio študent in se nažiram z višnjevim pecivom med čakanjem na koslio. Sedaj sem in tole višnjevo pecivo je res dobro. Višnje so zelo skrivnostno sadje. Na prvi pogled so tako zelo podobne češnjam, a za razliko od slednjih, ki so najboljše sveže narabutane, pojedene čim višje v njih krošnji, pa so višnje takoj z drevesa popolnoma zanič. ZANIČ. Kisle, pa ne samo kisle, temveč taklo zelo kisle, da se ti ob njih zaužitju skremži obraz in da te mine vsaka želja, da bi pokonzumiral še kakšno. Ampak potem pa, ko jih takole vse po vrsti razkoščičiš (kar vsekakor ni prijetno delo in zahteva obilo vztrajnosti), jih položiš na prej narejeno testo, ki naj bi bilo biskvintno, ampak je narejeno bolj kot ne po spominu (količine so seveda izmerjene na oko, zato se zgodi, da testo ni tekoče spljoh, jajc pa ni več, zato sem se znašla tako, da sem vanj vlila en sadni jogurt, ki je bil ravno pri roki) ... no, ja, ko se vse to skupaj lepo zapeče na nekaj manj kot 200 stopinj celzija (seveda ne enakomerno, ker je naša pečica stara toliko kot jaz) vse skupaj postane tako zelo okusno, da sem prav ponosna na svoje kulinarične sposobnosti:) Mljask!
Nato sem bila, a mi je bil nek kuž zasadil svoje čekane v prst in zato moja roka ni bila najbolj kompatibilna z mojo računalniško mišjo in sem imela težave z nje upravljanjem, zato sem se škatle z ekranom in vseh njenih pritiklin bila nekaj časa prisiljena izogibati.
Potem sem bila, a so bile tudi strele in grom in blisk in dež. Ampak predvsem strele, ali natančneje: točno določena strela, ki je zadela točno določeno mesto, je bila kriva za to, da nisem mogla doseči svetovnega spleta in se na njem udejstvovati.
Sedaj menda sem in imam opravljeno maturo in poslušam radio študent in se nažiram z višnjevim pecivom med čakanjem na koslio. Sedaj sem in tole višnjevo pecivo je res dobro. Višnje so zelo skrivnostno sadje. Na prvi pogled so tako zelo podobne češnjam, a za razliko od slednjih, ki so najboljše sveže narabutane, pojedene čim višje v njih krošnji, pa so višnje takoj z drevesa popolnoma zanič. ZANIČ. Kisle, pa ne samo kisle, temveč taklo zelo kisle, da se ti ob njih zaužitju skremži obraz in da te mine vsaka želja, da bi pokonzumiral še kakšno. Ampak potem pa, ko jih takole vse po vrsti razkoščičiš (kar vsekakor ni prijetno delo in zahteva obilo vztrajnosti), jih položiš na prej narejeno testo, ki naj bi bilo biskvintno, ampak je narejeno bolj kot ne po spominu (količine so seveda izmerjene na oko, zato se zgodi, da testo ni tekoče spljoh, jajc pa ni več, zato sem se znašla tako, da sem vanj vlila en sadni jogurt, ki je bil ravno pri roki) ... no, ja, ko se vse to skupaj lepo zapeče na nekaj manj kot 200 stopinj celzija (seveda ne enakomerno, ker je naša pečica stara toliko kot jaz) vse skupaj postane tako zelo okusno, da sem prav ponosna na svoje kulinarične sposobnosti:) Mljask!
Ni komentarjev:
Objavite komentar