bila sem nadlegovana

Včeraj, takole enkrat okoli pol enajstih zvečer, sem se vračala domov, na obrobje mesta. Bila sem bolj kot ne potopljena v misli, a vseeno nisem preslišala korakov, ki so se mi vedno hitreje približevali. Glede na to, da hodim razmeroma hitro, se mi je zdelo, da me hoče ta Nekdo za menoj prehiteti, zato sem upočasnila korak, da ga spustim naprej. Prehitel me je velik, črn neznanec, težko določljive starosti (nekje okoli 30), nato pa se obrnil k meni in z očitnim naglasom rekel: "Dober večer!" in kot dobro vzgojeno in vljudno dekle sem mu pozdrav vrnila, nato sva se še rokovala (če ti nekdo moli roko, je pač nevljudno zavrniti) in bil je že nekaj korakov pred menoj, ko se je obrnil in vprašal, če vem koliko je ura. Rekla sem, da nimam ure (kar je čisto res, mobitela pa nisem hotela vleči iz žepa, ker takole, na samotnem pločniku, mimo katerega le vsake toliko časa pripelje kakšen avtomobil, pa v čisti temi, pač nisem zaupljiva), da pa mora biti nekaj čez deseto. Nato se je postavil vštric z mano in me začel spraševati, kam grem. Sem rekla, da mu tega ne bom povedala, ker ni pomembno in ga vprašala kam gre on. "Na stan," je odvrnil. "Aha," sem rekla in ves čas hodila nekaj korakov pred njim, ker sem se počutila rahlo neugodno. Potem me je vprašal kako mi je ime, pa mu tudi tega nisem hotela povedati, rekla sem samo, da se mi mudi (kar je bilo čisto res, ker sem bila brez ključa, domači pa zgodaj hodijo spat), on pa: "Pa šta ti je to nervoza?" in potem je ta stavek ponavljal ves čas, kot kakšno mantro. Na začetku sem mu še odgovarjala, da se mi mudi, on pa kar naprej: "Pa šta ti je to nervoza?" poleg tega se me je nekajkrat skušal dotakniti in se ob tem prav nesramno smejal, kot da čudti mojo nemoč. Meni seveda ni bilo do smeha in v nekem trenutku sem mu rekla, da je nervoza stanje živčnosti in če ga res zanima kaj to je, si lahko pogleda v kakšen slovar. On se je smejal, jaz pa sem hodila vedno hitreje. Še vedno je ponavljal: "Pa šta ti je to nervoza?" Nisem mu več odgovarjala, bil je nekaj korakov za menoj, nikjer ni bilo nobenega avtomobila, ko sem zaslišala, da teče. Dohitel me je, me prijel čez ramena, jaz pa sem se mu iztrgala iz rok in rekla naj me pusti pri miru. Nekaj je govoril on nekakšni kafi, jaz pa sem z grozo strmela vanj in upala, da bo pripeljal kakšen avto. Pa ga ni bilo, zato sem mu rekla, naj me pusti pri miru in da moram iti, ker se mi mudi in potem je rekel: "Ok. Čau. Sem rekla: "Adijo," in čakala, da gre, on pa mi je molel roko, a je nisem hotela sprejeti. Ves čas sem govorila "Adijo, " in potem spet on: "Pa šta ti je to nervoza? Ja tebi čau, a ti adijo." In potem jaz, že vsega sita in strašansko naglas: "Pizda, če se mi pa mudiiiiiii!" Očitno se je zavedel, da se bom začela dreti, če me ne pusti in ga je to, glede na bližino hiš, začelo malce skrbeti, zato me je poslal v kurac in odšel v smeri odkoder sva prišla (to pomeni, da je bil tisti "stan" izmišljen in da me je ves čas zasledoval!).

Še nikoli nisem bila, "pošiljanja v kurac" tako zelo vesela.

***
Nauk na koncu zgodbe: Upaj, da se ti kaj takšnega ne zgodi.