Nikogar ni. Nikjer. Vsi so na morju. In ko bom prišla tja, zopet ne bo nikogar tam.
Včeraj sem se slučajno znašla na Bledu. Zvečer. Bolj kot sama fascinacija nad jezerom, me je fasciniralo to, da me je prvi pogled na jezero očaral, ker ga nisem videla že toliko časa. Kasneje sem se o tem pogovarjala še z nekom, ki kljub temu, da trdi, da ni, je vseeno navezan na svoj rojstni (?) kraj. Idila in to, pa čeprav brez nežnosti ali česarkoli že (tole me je res presenetilo, zanimalo bi me nadaljevanje, a na žalost (?) obstajajo mobilni telefoni, ki prekinejo in uničijo trenutek). Nato sva se ob konjskih figah poslovila, čes saj se še vidimo (ja, valjda).
Všeč so mi naključna naključja, ki se dogodijo čisto po naključju (parafraziram Jureta) in všeč mi je ta poletna spontanost, nenačrtnost; všeč mi je bilo da sem se premagala in stopila dogodkom naproti. Všeč mi je bilo namakati noge in voziti domov v temi.
Ničemur se ne smeš poskusiti izogniti. Nič nimaš izgubiti, lahko le pridobiš. Pika, s katero pa seveda še ni nič končano. Kot vedno ... (edino popolnoma končno ločilo, ki ga priznavam so tri pike, ker z njimi pokažeš, da konec ni končen)
*****
Danes sem bila v Ljubljani. Posedala sem na tisti kratko pristriženi travi v Tivoliju, v krilu in popolnoma nespodobno. Bilo je pasje vroče, zato sem kaj kmalu zbežala domov. Na nogi imam boleč žulj od japank (jebene japanke, a hkrati moja najljubša obutev; še raje sem bosa), domov pa sem prinesla cel kup knjig (3, ampak to je že veliko za nosit v tej vročini) in kot da mi to še ne bi bilo dovolj sem nato v Kranju zavila še v knjižnico. Morala sem dobiti eno dozo Katje Plut. Ej!
Trenutno se počutim zelo navdihnjejno (navdahnjeno?), čeprav me ves čas nekaj preganja. (ves čas me preganja čas)
Kaj pa vi?
Moj oče je danes sanjal, da ga je moja mati zaprla v prtljažnik. Bizarna grotesknost.
In nato porečem: Bodi dovolj in napišem piko.
Bodi dovolj.
Včeraj sem se slučajno znašla na Bledu. Zvečer. Bolj kot sama fascinacija nad jezerom, me je fasciniralo to, da me je prvi pogled na jezero očaral, ker ga nisem videla že toliko časa. Kasneje sem se o tem pogovarjala še z nekom, ki kljub temu, da trdi, da ni, je vseeno navezan na svoj rojstni (?) kraj. Idila in to, pa čeprav brez nežnosti ali česarkoli že (tole me je res presenetilo, zanimalo bi me nadaljevanje, a na žalost (?) obstajajo mobilni telefoni, ki prekinejo in uničijo trenutek). Nato sva se ob konjskih figah poslovila, čes saj se še vidimo (ja, valjda).
Všeč so mi naključna naključja, ki se dogodijo čisto po naključju (parafraziram Jureta) in všeč mi je ta poletna spontanost, nenačrtnost; všeč mi je bilo da sem se premagala in stopila dogodkom naproti. Všeč mi je bilo namakati noge in voziti domov v temi.
Ničemur se ne smeš poskusiti izogniti. Nič nimaš izgubiti, lahko le pridobiš. Pika, s katero pa seveda še ni nič končano. Kot vedno ... (edino popolnoma končno ločilo, ki ga priznavam so tri pike, ker z njimi pokažeš, da konec ni končen)
*****
Danes sem bila v Ljubljani. Posedala sem na tisti kratko pristriženi travi v Tivoliju, v krilu in popolnoma nespodobno. Bilo je pasje vroče, zato sem kaj kmalu zbežala domov. Na nogi imam boleč žulj od japank (jebene japanke, a hkrati moja najljubša obutev; še raje sem bosa), domov pa sem prinesla cel kup knjig (3, ampak to je že veliko za nosit v tej vročini) in kot da mi to še ne bi bilo dovolj sem nato v Kranju zavila še v knjižnico. Morala sem dobiti eno dozo Katje Plut. Ej!
Trenutno se počutim zelo navdihnjejno (navdahnjeno?), čeprav me ves čas nekaj preganja. (ves čas me preganja čas)
Kaj pa vi?
Moj oče je danes sanjal, da ga je moja mati zaprla v prtljažnik. Bizarna grotesknost.
In nato porečem: Bodi dovolj in napišem piko.
Bodi dovolj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar