zagozda

zatakniti se v vakuum, ko čas strahovito počasi pronica skozi pore vsakdana, ko se premiki dogajajo v počasnem posnetku in se cel dan prevesi v polsen, v sanje, ki so jih ukradle pošasti, preživeti več kot pol vsega z zasanjanimm pogledom malček temačim in luno strahovito polno brez vejic in mejnikov kot en neskončen tok nezavesti, ničesar, ki vodi v nič, pod nič, v minus na računu konče bilance

neznosni negativizem, praznina izza Houellbecqovih besed – nikoli mi ne bo uspelo, da bi mi bile všeč, ne verjamem vanje kot ne verjamem v Paola Choela, skrajnosti niso zame, četudi me včasih ima, da bi tulila, da bi šla preskakovat stopnice in smetnjake prevračat pa luže prestopat pa da bi šla v noč ubijat presežno energijo, da bi šla kam daleč, ponavadi od grifa do grifa, brez vodnička na štop, ko mi pogled izza sudokuja v brezplačnih časopisih zdrsne med bizarne novice, ampak kljub vsemu še vedno ne verjamem v kak temačen načrt, če se pa ljudje še vedno znanjo neskončno smejati, kadar je treba

in dokler obstajajo Kurti Vonneguti, možje brez domovine, ljudje, ki ubesedujejo ta svet iz zornih kotov, v katere se zaljubiš, Izidorji Cankarji prejšnega stoletja, ljudje, ki še sanjajo Bukowskega, ljudje, ki te gledajo izza podočnjakov, malo bradati, spet drugi z rokami umazanimi od čokolade in toliko jih je, ki se jih res ne sme urejati po alinejah in tlačiti v hiše s pološčenim parketom, kaj če se po njih razsuje pepel trenutnega navdiha, kaj če se pri njih ne sme kaditi, in dokler obstajajo antikvariati in Cvetke in Komel(j)i in Franki Zappe in vsi ti ljudje, ki se znajo igrati še kaj drugega razen monopolyja, četudi smo tudi za tega, se razume, do takrat ti res ni treba biti Funes z dobrim spominom

dokler se bomo igrali z besedami brez steklenih biserov, temveč s frnikulami, brez zlatih sandalc in s pogriženimi nohti, malo žuljavi in brez na pamet naučene bibliografije, dokler bomo kuštravi, bo vse v redu, sve bude u redu, četudi se kdaj zlije kakšno pivo čez zapiske, dokler bomo imeli rajši nadrealizem kot barok, dokler se bomo malo bali psihologov, bo že še vse fajn, dokler se bomo lahko pogovarjali o Moroviču in se razumeli - poanta je v poeziji ali pa nekje tam, da se je treba zagozditi na taprave koordinate glede na ekvator

skratka, še sem živa, samo besede pišoče mi ne gredo več tako zelo z jezika, ampak nčhudga, Macgyver je še vedno nekje tu blizu;)