to je enostavno to

Spet se mi v glavi flenčajo neskončni dolgi procesi in med spominčicami in vonjem španskega bezga me premetava po valovih zunanjega sveta, me vleče, da se spotikam čez korenine in kamenčke in hodim in se obešam po drevesih bosih nog in s strganimi hlačami kot kakšen mulc prejšnega stoletja iz kakšnih unih še črnobelih fotk. Predvsem razgledi skozi očke različnih perspektiv, na različne smeri neba, z različnimi matematičnimi funkcijami zarisane, raznorazne krivulje vej in vejic in tam, glej, oprimek, in tam mravljice, ki se bodo nalepile na velike rumene plahte in torta je bila presladka kot sam hudič, ampak sem si vseeno oblizovala prste v mojih prevelikih rdečih hlačah brez elastike, da te prav nič ne veže, da ne bi na tisti sveže pokošeni trati naredil kakšnega kolesa pa preval pa se z nogami obesil na eno deblo, da ti glava lepo opleta navzdol in se vse postavi na glavo. Da si rečeš, ma tolele je to, točno tole, pa še toliko rukole je zraslo na vrtu in jo vmes malo žvečiš in bi se dal na kakšno od tistih klopc in zaspal ali si zarisal kakšno novo črto na horizontu, magari takšno irealno, le v domišljiji kakšne knjige. Izmišljije nekje na jugu, niti morja ti ni treba, če imaš pa rožmarin in tisto sinje plavo farbo nad seboj, nad vsem vlada in pol se od nekje vzame kakih pet psov in laufajo eden za drugim, da pokazijo rožice, ampak nčhudga, težko je samo ostati pri miru, težko je ostati pri poeziji in črno-belih svetovih, če je pa naokoli toliko vonja rastlinic in jasmin je že v popkih, da se bo vsak čas razcvetel in jaz sploh ne vem, kaj še čakam, ko je tudi maj že prišel in je tu, oprejemljiv, da bi se morala usesti dol, ampak raje bežim tja dol, dol, stran, ker reka ni reka, če jo zajezijo in Heraklit na stopnicah Atenske šole je imel še kako prav, da bi mu dala zlato medaljo. Če enkrat zgrešiš smer v labirintu, še ne pomeni, da ne moreš po isti poti nazaj.

To je enostavno, kako bi rekla, en drug način življenja, in to je enostavno to