patos

Da bi besede spet poletele, jim je treba krila podmazati s čarobnimi napoji in jim v uho zašepetati čudežne besede, se je treba bos sprehajati po travi in po gozdnih jasah skakljati in klope nabirati med smrekovimi vršički in se dreti na stežaj, da prepodimo vse medvede in ostale zveri, je treba okna odpreti, da mucki poskačejo na dvorišče in sonce ujeti že za zajtrk v skodelico čaja in cel dan naj diši po jagodah, ko se spet zavem, da res ne vem, kaj mi je bilo, da sem pavzirala.

Pa to je to, to je to, to, da me prsti skelijo, da grem s čim manj skrbmi, da se usedem v fotelj in preberem Borgesa, ker je rekel moj oče: ko bom velik, bom pa živel z naravo in imel veliko knjižnico in vsi smo se zastrmeli nekam proti horizontu, ki se je z našim daljnim pogledom širil navzven in še dalj, tja dol proti jugu, tja dol, kamor neodvisno od letnega časa letijo čebele in včasih metuljčki prav kičasti in kačji pastirji naših sanj.

Pa seveda sem spet nasedla na iste čeri kot že neštetokrat poprej in se nisem znala izkopati, ko sem se zavedla, da bi vsi radi isto, pa nihče ne zna do tja, in malček predolgo sem obstala na tej isti točki teka za vozom, ker tekla pa res nisem nikoli kaj prida in nesramnost mi je dobro uspevala tudi le ob posebnih priložnostih.

Vse te potrgane niti in mostovi, ki jih pustiš za seboj bolj kot ne ponesreči, ker zanalašč pa že ne bi nikomur preluknjala gume na kolesu, vse te pretgane niti bolijo in včasih jih morje naplavi prav blizu, preblizu, z jazzom in čustvi, da izbruhnejejo in le z veliko distance, češ vse je le nadaljevanje onega bizarnega filma, se obvaruješ, da zbereš pogum in se soočiš, jebemti, pa kaj sem ti naredila, da me tako grdo ignoriraš, vsa ta patetika igralska mi preseda in je že bolje, ko ne molčiš, ko poveš tisto, kar je viselo v zraku.

Se pomije posoda, kupi nova gobica in cet, se spedena vse skupaj v eno prav lično celoto in v glavi odmevajo taki prav morovičevski stavki, da res nisem mogla, da ga ne bi spet od začetka do konca prebrala, če je bil pa že pri roki – in taka igrivost pa čokoladice rešujejo svet, ker je rekla Pia, da so življenje vse tiste pizdarijice vmes in res ni treba ničesar več dodajat (ker četudi zaviješ levo, greš še vedno naravnost za očmi).

Za človeke!