pjt uzun

spet smo se začeli zbirati na odru prebujajočega poletja, da skupaj premagamo pasivno brezbrižnost in rutino vsakdana s čim več neumnostmi in smo se začeli prebujati, odmikati od resničnosti z nadrealističnimi idejami, ki jih težko najdeš v knjigah, ker gre za občutke, ki jih je treba iz kot, da bi si rezal žile z žago preleviti v čisto veselje, da Žiga res ne bi mogel bolje ubesediti točno tega, kar se mi že predolgo plete po glavi

in seveda vem, da ni zdravo, še vedno na pol prehlajen, sedeti ponoči na kakšnem mrzlem stolu premalo oblečen in vem, da je treba z antibiotiki v žilah čimveč počivati, ne pa da greš tečt, kar česar nikoli ne počneš, iz čistega upora, ker toliko ležanja je treba nekoliko skopenzirati pa kolo, da tistih tako zelo lepih svežih žuljev, ki pečejo v božjo mater sploh ne omenjam

geografija nima zveze s splošno razgledanostjo, ker to, da pač veš, da je Ajaccio na levi in Bonifacio na desni in spodaj ti prav nič ne pomaga, če se ne spomniš, da si tam skakljal gumitvist in kuhal špagete sredi ene turistične plaže – vse je v detajlih in najtežje se je prebiti čez detajl, ker v bistvu mi najbolj pri vsem tem manjka kondicije, da povežem vse skupaj v eno lepo smer, ne pa da iz vsakega problema delam boulder, ki me tako utrudi – splezan ali pač ne – da vedno obležim rahlo prazna z odmevanjem v glavi

sem prišla do spoznanja, da ne moreš imeti noči in jutra ob enem pa sem se že naslednji trenutek spomnila modrih, ki so me učili, da je vedno treba čakati do sončnega vzhoda in vreči frisbi nasproti novem dnevu – bo treba nekako podobno združiti vse to konfliktno in lepo zapakirati v isti ruzak in iti s pejt uzun namenom

pa treba je zbobnati skupaj čimveč ljudi, ubiti brezbrižnost, treba je še narediti nekaj nujnih korakov na poti v svobodo in si začrtati cilje, ker tudi to, da grš na biljard, je cilj, pa četudi tja nikoli ne prideš, ker med Amsterdamom in Paklenico ni velike razlike, ampak ne vem kdaj bo spet čas zvezdnih utrnikov, ker če bi samo eden padel z neba meni na glavo, bi si zaželela, da bi bila spet tam nekje s poti zavita v spalko in bi iz avta odmevala melodija, saj ne vem, ali je bil Leonard Cohen ali kakšen jazz, ampak je tako lepo pasala v atmosfero, in bi nam na glavo deževali utrinki pa bi hotel nekdo nekaj rečt in bi jaz rekla: ti samo lež, ker tuki res ni treba ničesar več dodajat

če bi mi padel zvezdni utrinek na glavo, bi si zaželela, da si mi ne bi bilo treba ničesar več želet