iz srednjega veka

ni mi všeč, kadar se takolele prostovoljno zaprem med štiri stene in mrzlično iščem vse mogoče rešitve znotraj svojega malega kvadrata, črni kvadrat na črni podlagi, ampak z rdečo obrobljen, ker je tako težko stopiti skozi vrata, ker je tako težko se spet prebiti do 21. stoletja, če me pa vsi potiskajo proti srednjemu veku in naseljevanje Slovanov od 6.-8. stoletja pa še Trubarjevo leto, vsa tista različna gubanja draperije mehkega, zobčastega, težkega sloga, odkrušnjene freske, z očmi našopanimi na široko od črnega čaja, da mi je res žal za tako lep dan, ki je ostal zunaj mojega praga in jaz kot en posušen jasminov cvet izgubljen nekje vmes med vso navlako in sanjami o Novi Zelandiji

in kaj bo potem, da me ne bo spet ubilo, to pretvarjanje in igranje, magari na citre ali liro, igranje z ognjem, ki počasi ugaša v očeh in te mine, ti vzame vse upanje, da boš bos kdaj prišel čez, pa itak moraš biti v nogavicah, da se ne prehladiš, da spet ne ponikneš nekam v svet brez zunanjega, brez sonca in vsega tega, da skoraj otopiš, da pasivno obležiš – pa res ne bi, hvala, pa itak mi ne bi uspelo, ker bi me milijon rok povzdignilo v smer, v katero sama sploh nočem, ko se velike mačke sanj igrajo z miškami in mi pošiljajo kače namesto svobode, zmije zavite, prapočelo vsega hudega, čeravno so bile tudi Marije kot nove Eve krive, itak, ženske, kdopadrug, četudi vsi ti Kristusi z nagnjenimi glavami povešenimi in v materinem naročju mamini sinčki mi tudi tripljejo že prav mogočno na živce – res ne bi rada spet vedela za čisto vsakega vse letnice in gube na oblačilih in me ima, da bi vzela enega Bukowskega in enega Feota s seboj, ker je Johnny Bravo rekel, da mu je mama prepovedala, da se pogovarja s tujci in se tudi jaz ne smem, zato bi mela res rada sabo vsaj enga prjatla, četudi le v obliki pesniške zbirke – bi se bilo treba spet malo potopiti v poezijo, da me reši, in da odplavam tja med oblake, ker sem postala tujka svetu lastnih misli, ki se jih bojim ali pred njimi bežim, ves čas

pike sem odpustila, velike začetnice na začetku stavkov diskriminirala in krajšanje pozabila, da se zdaljšam, da naredim nekaj iz dneva in iz sebe in iz vsega tega, kar mi preostane in kar je tu – imam še cel list to do za uresničiti, kaj bi naredili, če bi zvedeli, da imate le še mesec življenja – verjetno bi me dokončno minilo urejati vse skupaj v celoto in bi si upala veliko več kot si zdaj, pussy kot sem in res ne vem, kako mi uspe potem biti tolikom trn v peti, ker za moje pojme je bistvena razlika med ponesreči in zanalašč in s slednjim delati hudo je res out of my point of view – ne štekam, pa če se še tako trudim, ker med precvikanjem gum zanalašč, popolno ignoranco in žaljenjem zanalašč in počečkanjem nečesa, kar nekomu nekaj pomeni zanalašč, ni razlike

in itak se gremo s konkretnimi primeri, ker tisti abstraktni otroci v Afriki nas pač več ne bolijo, takolele lepo zaflikane v naše mikrosvetove, naše male samozadostne vile s pregradami in ograjami, ko se samo znotraj njih upamo igrat, ker zunaj so vse sorte ljudje, ti tega ne veš, ampak ljudje so žleht, in seveda imajo prav, da ne vem, ker res ne vem, ker res ne verjamem, ker nočem verjet, pa me vedno znova lastno upanje pohodi, ko se spet sesuva nekam u tri pm, da moram loviti ravnotežje med vsemi čermi in ta naš prelepi svet je vse lepši, ljudje so res čudoviti in odnosi so plezanje brez štrika – če je, je le iluzija – bi rada, da bi bilo tudi v resnici tako in da ne bi bolelo, bi rada, da ne bi bilo stranskih učinkov, bi rada, da bi se pogovarjali še s kom drugim kot s farmacevti, bi rada kljub temu kdaj bila tako zelo prepričana vase, četudi samo o tem, da se tega ne sme: »jst sm samo popoln« – oh, ta prokleta slovenska skromnost!