ko takole posedam, čisto sama v veliki dvorani, in zajtrkujem s pogledom tiste naše največje kanonizirane mojstre, takšne špinačno zelene in s kozolci obdane, na ravno pravi razdalji, da se iz pastoznih špohtl nanosov izrišejo podobe gospodične s parazolom, da je vsa rdečelična, sejalec poleg nje še vedno raztresa svoje seme in tam v kotu se dviga iznad meglice črednik, ko na sosednji steni snežijo snežnke nad Škofjo Loko in Kamnitnik, ki me verjetno opomni, me spomni, da stehtam med sabo različne poglede ob jutranjem svitu: je bolje za zajtrk na višji nadmorski višini malicati kislo mleko na sončni pripeki ali med štirimi stenami ždeti na stolu in imeti pred očmi skorajda vse kanonizirano najboljše slovensko
seveda smo za drugo, za zrak, ki ni prišel čez prezračevalne naprave, ker me prepričajo v trenutku z dj no, boš cel dan na zraku, me prepričajo za macesen, ki s koreninami raste iz zemlje, ne le, da je tam na razstavi in tista soteska Dolžanova je tako lepa, da sploh ne verjameš, če pa s Tržiča še veter ni dober, tam pa taka krasota, ene take Corte slovenske in oni tunelčič v skali pa vse tiste spodbujajoče oči in nasmšek iz reklame za Colgate tam spodaj, ko vidiš, da so vsi s tabo in da te prepričajo še v tisto, v kar sam ne verjameš: da ti rata ustvarjati zaupanje na enem takem poganskem kraju, ko ti sonce nabija v glavo, dokler ne pade noč in te v avtu pričaka ena taka fajn jazzy muska, da res paše po tistem pivu k tisti polni luni, ki tako okroglo sveti, da res ne morem od nje odmakniti pogleda in še enkrat vem, da se je splačalo, da mi res ne bi bilo treba s seboj vlačiti Borgesa, ker bi lahko že v naprej predvidevala, da se bo spet izšlo, ker na tem svetu je dovolj prostora tudi za tiste, ki na njem nočejo ničesar pustiti, za tiste, ki ga ne bi radi zaznamovali s sabo, ampak se ga samo naužili
in, ne, nisem vzela fotoaparata, ker Katja pravi, da je treba fotkat z očmi in so me učili, da je na razstavah, kjer so originali, prepovedano slikati slike namalane na platna in grafike Hinka Smrekarja ti prav polepšajo dan, ko jih gledaš, pa Groharjevi Kamnitniki naslikani v različnih delih dneva, da si prav predstavljaš kakšnega Ferda Vesela, kako s polnim nahrbtnikom zajcev lazi pred tabo v hrib kot vsi mi, ki smo se znašli pod soncem, da naberemo vtise in ugotovimo, da je najlepše, kadar misliš, da ti bo spodrsnilo, pa ti ne
Ni komentarjev:
Objavite komentar