si iščem zemljo v očeh

Najlepše je iti za zajtrk v trgovino v pižami – se naredi eno tako poletje, ko ti ni treba zares vstati in se preteguješ zelo počasi in se vonji kave mešajo z brenčanjem kakšne nesramno velike muhe in zunaj je sonce in tista zelena trata, ki je že dolgo ni nihče pokosil.

Se spomnimo enkrat takolele že zbrani za mizo, ko si krademo koščke kruha in banane, da si je bojda iz kakšnega priročnika deset korakov do svobode dobro izbrati vodilo in se ga cel dan držati – ker je to modno, pa če se ravno ne gremo joge in džoginga pa tudi psa nimamo, da bi ga navsezgodaj peljali na sprehod, zato se pretvarjamo, da meditiramo ob aksiomih Spinoze in se brez dvoma strinjamo, da je moral biti, glede na povedano, celo življenje zaprt v kleti – kako aktualno!

Pri lakomnosti se skorajda skregamo in pri paradoksih državljanov sveta z divjimi konji, ki morajo plačevati davke vsaj na lov in nabiralništvo, ampak ženske na kosmičih pa morajo biti suhe pa čvrste pa pika, najbolj bistveno pa je, da nimajo previsov, ah, ta plezalska terminologija.

Potlej se porazgubimo na vse strani sveta, eni na ležalnikih, drugi ob računalnikih gledajo skozi okno noseče sosede, tretji razmišljajo o neumnostih kohezije in koherence, medtem ko četrt pečejo polnozrnate rogljičke in šestih sploh še ni, ker bodo šele prišli, tam nekje enkrat ob enih, tam nekje enkrat ob dveh, da nam ne bo treba poslušati sitnarjenja mucka, ki bi bil rad pogumen in bi res rad raziskoval svet, kot mi, če nam ne bi sistematično ubili radovednosti v izobraževalnem procesu, ki res ni kaj prida, če pa ti v predavalnicah ohlajajo možgane na – 15 stopinj, pa ena taka prekleta resnost se jim usuje v glas in v poglede ob branju Lacanovih interpretacij, ker meni se zdi, da pa ta naš sistem res ni kaj prida, če ti nihče niti enkrat vsaj namigne na Franka Zappo, da tega, koliko vemo o raznih aferah JBTZ sploh ne omenjam – bi morali videti poglede ob teh obletnicah in unem Tasićovem članku v Mladini – a Janša, da je bil, ares, če bi pisali kje drugje, itak sploh ne bi verjeli.

A ne bi bil že čas, da bi kakšna misica spremenila svet?

In potem si na večer najdeš zemljo v očeh in se ti zdi, da se je obrestovalo tolele iskanje svobode z odprtimi šipami avtomobila na parkirišču in prtljažnika po cele dneve, ko verjameš, da itak ne bo nihče ničesar ukradel, ko me začne zanašati nekolikanj v levo, me vlečejo štriki in mi v ramenih poka v zaporedju rafalov, zato tisti nesmeš in nemoreš odpadejo z levitvijo kože kakšnega gada, ki se baje skriva v vsem tem šavju, ki se ti znajde na poti, da ti morajo drugi usmerjati poglede. Vsi ti prijazni ljudje, ki ti posojajo besede, ne glede na besedni red in S-strukture, da je v zraku vonjati solidarnost in veliko poletja, ko se filamo z napolitankami in bi jedli samo še sredico od rafaela.

Pa seveda ne Rafaela, kaj šele Michelangela, ki je bil itak gej, pha, pha, kanede, pa nima veze, če se vsi lačni zapodimo in izgubimo v trgovino in kupimo samo točno tisto, kar smo hoteli – pomaranče bi, pa ne smeš, ker smo se zmenili samo za mozzarelo.

- Lj, tle majo mozzarelo!

- Ampak midva mava še origano doma.

- Mi tud, pa še baziliko.

- Midva mava tud bazilko!

In pri sendviču je ne glede na sestavine najboljše to, da je pogret.