Potem sem se spraševala, ali gre za to, da se moramo spominjati Dolly Bell, ali pa se ona spominja nas. Kot si rekel: odvisno od vejice. Kot da bi ta določala pomen. Včasih očitno tudi.
Kadar vsebina umanjka, kadar se zakrčiš sam vase in izza vogla opazuješ svet okoli sebe skozi manjhno režico pod zaprtimi vrati, tam, kjer vleče prepih. Veliko dretja je slišati, vodnih topov in nemih vzklikov: ti so še posebej glasni, čeprav se jih ponavadi spregleda. Zamahne z roko in gre naprej.
Niti toplih besed ne damo, kaj šele drobiža. Stiskamo v pesti vse, za kar mislimo, da je pomembno. In drsamo po ledu, za katerega nismo najbolj prepričani, da bo zdržal. Tu smo.
Ali pa kot veliko bolj lucidno, predvsem pa duhovito in z manj ustavljanji ob nepotrebnih vzdihih in izdihih premorov s pikami in vejicami pove Izar na temle linku. Finofajn.
Ni komentarjev:
Objavite komentar