a se spomniš tistega listka, ki si mi ga ogorčeno potisnil v
dlan, češ: lej, poglej, kako grozno; ves zaprepaden si prišel domov, ko si na
neki šoli naletel na zamejske, morda celo izseljenske slovenske otroke, ki so
jih našopali z domoljubjem do daljne jim domovine in jih za nastop naučili
lepih pesmic, tako lepih, da nisi mogel drugače, kot da si si na listek zapisal
del besedila
spomnim se samo stavka Slovenija, jaz sem tvoj otrok, kako
prisrčno, kajneda, res te je šokiralo, tako ideološko slavje iz 19. stoletja,
ki ga v usta potisnejo nevednim otročajem, da si rekel, Ana, faaak, k bi ti to
slišala, že men se je zdel grozn
ob tem pa učiteljice orgazm … (sem se do časa ugriznila v
jezik), mislim, dobijo solze v oči, ganjenosti, sreče, predvsem se jim pa zdi
zelo ljubko, da pojejo slavo domovini, ki nas ima vse po vrsti tako zelo rada
spornega v tem pa ni, seveda, čisto nič, če nisi jaz ali ti
ali zombi ali Matjaž Zorec, ki je tako prisrčno inu v zanj značilnem žmohtnemjeziku, ki se ne brani sočnih slovenskih, predvsem pa domoljubnih kletvic terinovativnih izpeljank iz njih, na rš-u ubesedil svoj gnev prav nad temanahronističnim fenomenom: v kurcu smo, drži
Ni komentarjev:
Objavite komentar