Besede so se mi stopile na vsem tem soncu, da sem jih komaj zlepila skupaj in vkalupila v lesene modelčke, lepo izrezljane, po meri. Pa sem zares imela cel pehar idej, kaj spisati in kako in zakaj in vse to, pa je ostalo le pri draftih zadraftanih in pika. Danes iščem pogum v obliki piva, ki ga sploh ne bo, ker mi še za jesti zmankuje časa. Mogoče jutri. Danes se bo treba zanesti na lastne jajčnike in obstati pokončno kot vihrajoča zastava pred parlamentom (kot jadrnica kljubuje socialističnemu betonu, med katerega je ujeta). Rutina je le ponavljanje ikonografskih motivov, ki se jim poskušam izogniti. Mečem granitno kocko na ristanc in skačem po eni nogi do cilja. Tu nekje smo.
Tista razstava, otvorjena (otvori - zatvori) v ponedeljek, me je zapeljala predvsem z levo stranico drevesa, ker je jabolko padlo nekolikanj dlje od njega, se mi zdi. Z večno mislijo o tem, zakaj se galerije zapirajo ob šestih, ko pa ob večerih, ko se naredi poletje, šele zares zasijejo z lučmi in s prostim časom, ki ga kradeš spancu. Se potikaš brez cilja, posedaš na klopcah, kot znamenitost za japonske turiste, ki nate kažejo s prstom, smejoče, in kar naenkrat nad sabo, za steklom, zagledaš umetnost. Se prebijaš do nje skozi podhode in z druge strani vstopiš v drug svet, z zazidanimi okenskimi nišami, udrtimi žlebovi in rustikalno ometanimi stenami. Po zavitih stopnicah odmevajo trki kozarcev penine in glina je tam, vsa organska, ujeta v kubuse, valje. Baročni obraščki, ki lezejo skozi kvadratasta okna Bežigrajske soseske, kot neskončno število televizijskih zaslonov z obrnjeno perspektivo, ki jo gledalec zopet obrne sebi v prid: vabljeni vsak večer med razsvetljena okna blokovskih naselij brez zaves. Big brother zasebno. V skrinjice ujeti razpadajoči sadeži, nagubanost v nasprotju z ravnostjo sten, rjava glina kot negativ beline, ki jo obdaja in Medaljer na okenski polici, samo še čaka, da mu kdo nadene zlati častni znak (za to smo se borili).
Ne moremo govoriti o rafiniranosti, o minimalizmu in podobnih modernih pojmih, ali bolje rečeno: pojmih moderne umetnosti, temveč o nekakšni grobosti, o objemu lepote razpadajočih starih hiš, rjastih žebljev in starih knjig iz antikvariata. Vsa zloščenost, spoliranost in oblost plastike, moderne arhitekture, žive barve in čiste linije abstraktizmov – pričujoča dela Toneta Demšarja so z vsem tem ravno v nasprotju: organskost se razleze med celotami, nočejo biti klasično „antično“ popolne, temveč iščejo popolnost v njenem nasprotju, v razkroju.
Majhen razstavni prostor ni prenapolnjen, brez strahu pred praznim prostorom diha med artefakti, ki s svojim kopičenjem čevljev, sadežev, steklenic, nehote spomnijo obiskovalca na moderno tematiko recikliranja, ki pa nikakor ne izzveni moralistično. Enovitost del na eni strani in pa občutki za detajle, ki jih opazimo šele na drugi pogled: v glino ujete stelenico krasi pečat iz voska ipd. Duh občutka za lepo se prepleta tudi s humorjem: povožen megalomanski sadež na tleh z odtisom gum ali pa zmagoviti gospod Samodržec, ki z roko na srcu drži svoj suknjič in brezglavo nadzoruje dogajanje.
Na drugi strani majhnega hodnička se srečamo z avtoportretom, ki nas predvsem preseneti s popolnoma drugačnim konceptom umetnosti. Iz materialno polnih, konkretnih glinenih izdelkov, kar naenkrat prestopimo v drug svet, ki se skorajda izgubi v svoji prosojnosti med množico vtisov očetovega ustvarjanja. Ne le, da gre za drugačen pogled gledanja nase, gre tudi za drugačen pogled gledanja na umetnost samo. Ideja avtoportreta sicer navduši s svojo skoncentrirano egocentričnostjo in hkratno večplastnostjo zornih kotov, skozi katere gledamo nanj(o), a me je vsaj osebno, pustila oditi brez posebnega pečata, ker so bile prejšnje glinene stvaritve toliko močnejše. Avtorica očitno noče stopati po očetovih stopinjah, česar ji obiskovalec seveda ne samo ne more, temveč tudi ne sme, oporekati, hkrati pa ji ne more oporekati tudi ničesar drugega: ideja kot izvedba Avtoportreta, torej se skromno predstaviti z enim artefaktom, ki je hkrati narcisoistično njena celota - avtoportret, je zanimiva in obeta še zanimivejše nadaljevanje.
Zdi se, da je Polona Demšar ponudila ravno pravšnji košček sebe za začetek, da nas opozori nase, a si hkrati pusti prostor svojega nadaljnega udejstvovanja nadvse odprt, z več možnimi potmi, ki se paralelno preslikavajo tudi v večplastnem Avtoportretu. Če potegnemo še eno vzporednico neskončnih možnosti, je tudi vse to, le ena od interpretacij.
Iskreno: meni se je zdelo lepo in včasih, takolele kakšnega ponedeljka, je to popolnoma dovolj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar