Z zapečenimi hrbti, nogami, očmi, smo prišli. Vzvratno ogledalo se je premaknilo vertikalno in edino saloteljp je lahko rešil pogled nazaj. Retrospektiva. S čemažem obloženi smo vonjali žajbelj nekje nad našim mestom (Trst je naš!), pa meto limeto in šparglje (jih bomo nabrali za nazaj, smo rekli).
Eno takšno poletje je bilo, ko smo šli, z vrvjo in vsem tem, se spuščali navzdol, navzgor. Bosi smo zidali hiške hišice iz kamenja kamenčkov, ko so martinčki lazili vsepovsod in psi in mačke plezalke. Takšne majhne hiške, kamen na kamen jama, kako pa ste mislili da so nastale??? Vanje naseliš še kakšnega pračloveka, da jih poslika, pa je. Hitro in enostavno.
Smo imeli cele litre pijače vodene s seboj in razgled na morje vodeno. Smo ga gledali vsi žejni, ker nam je sonce popilo energijo in zadnje kaplje potu, da nam je ostala samo še ena pomaranča (pa še ta je bila oranžna, pha) in smo rekli, kaj nas brigajo šparglji, kruha in vode nam dajte, pa bomo srečni. Vode!
In bila je voda, mogoče ne pitna, pa smo jo pili, iz pipe, na parkirišču. Smo prišli na pamet, zavij levo, se mi zdi, ampak možno, da tudi ni, prav, pa je bilo. Kar tako, nam je uspelo. Z dijaško izkaznico čez mejo, itak smo v Evropi (Krško do Labe!), japajade. En tak lep velikonočni ponedeljek je bil, brez vseh teh ceramonij opirhovanja po bontonu in jajc nasploh in zajcev in potico smo pustili kar lepo zavito v alufolijo in jedli rio mare. Ga poglodali do kosti, da se je svetil v svoji konzervativnosti (je pač konzerva) in štrik se je spet sflenčal v en tak tokokrog kvadraten.
Pa smo se naučili narisati sidro in žarnice in igrali križce in krožce vodoravno in navpično na neki skali polni zemlje in prahu. Listek za avtocesto šparaj kot punčico svojega očesa in če ga izgubiš, poglej pod sedež in vzemi kakšen fajn cd: pomaga. Če ti je slabo, bruhaj po lastnih nogah in zakrij z zemljo, da bo zločin prikrit (in se bo kdo tja usedel).
Tako je bilo to.
3 komentarji:
To je eden najbolj ganljivih, ne! najbolj ganljiv potopis, kar sem jih prebral na kak četrtek, 12. malega travna. Mogoče sem ganjen še od včerajšnje lepote čistega giba brez zgodbe, mogoče od prečute sladke noči, mogoče od okusa brazilskih in indijskih oreščkov med zobmi. Ampak zdaj sem sveže ganjen. In vode bi.
Ganjeni od noči in vode in luči, smo tu, na soncu in čakamo dežja, ki je v včerajšnji lepoti padal na odrska tla. So mi povedali tudi o narobej obrnjenem drevesu in mi je žal da nisem šla. Ampak povsod se naenkrat pač ne da biti (menda).
Obrnjeno drevo je bilo menda umetno, kar je hudo razočaranje. No, če je bilo res umetno, potem je bilo sila umetelno izdelano, ker ni kazalo svoje umetnosti. Za dež sem pa najprej tudi mislil, da je samo srebrni prah, riž, kremenčev pesek. Potem pa je čofot nakazal drugače. Vredno je bilo.
Objavite komentar