Pa dajmo …
Frontalno v čelo, na violončelo, jebena picolo flavta in travme iz otroštva. Preste.
In velike začetnice, ki se kar same postavljajo, pa sploh jih ni nihče prosil
„Bi delila pustno veselje z vaškim otroki, če bi te en prosu?“
z otroci, hja? :/
eni so šli, na morje, v Kranj, skratka drugam
mi ostajamo tu, za mizo zatlačeni, z računalnikom, ki melje v neskončnost
igramo se igrico: postani optimist, igramo igrico Paris Hilton’s Diamond Quest in beremo Cvetje v jeseni
prekleti filmarji delajo iz že tako patetičnega slona celega dinozavra, da nam ja postane slabo („Kuko sm srečna!“ pa sloh ni res)
travme iz otroštva drugič in vsako jutro zlijem v odtok polno šalco čaja, ker je še prevroč in stečem po stopnicah mimo zaklenjenih vrat v copatah ven na zrak
DTGMGD
Ključ se vsakič zatakne
Samo to: DTGMGD
S ali z SMS-om?
Izziv (za smejanje in določanje nedoločljivosti, za postavljanje neskončno premičnih mej)
Za vse nas nadebudne kratkohlačne mlečnozobce
V bistvu sem izgubila formalno strukturo, obliko, pretrese, potrese
Bosa pojdiva dekle obsorej, bosa sanjaje prepatetično v maju nekam na skale, visoko ležeče, ob morje pojdiva, z martinčki in knjigo lovit se
Naprej zastave slave, v boj junaška kri, za blagor očetnjave, naj puška govori
Ali pa naj bo tudi tiho, saj se da kaj povedati tudi molče
Z retoriko izziva prepotentnih drezam (s palčko)
Mrcvarim v neskončnost, s tremi pikami šest mesecev zapored
Jáde, jáde: DTGMGD.
Ni komentarjev:
Objavite komentar