Topcoptop. Svet brez besed se naslika na to nebo, sestavljeno iz dežnih kapelj. Pararela med vremenoslovci in vedeževalkami se smejoče spotika ob marele (v visokih petah). Vabeča vrata nove sterilne pekarne brez slin, ki bi se cedile, medtem ko Ljubljanica pomladno teče dalje. Nekam v 3 pm:)
3 komentarji:
Kje pa so ta vrata?
Pri meni kar od pečice.
Polnozrnat in hrustljavo zarečen.
Vrata so ob Ljubljanici, z mikavnim imenom, za njimi pa snežno bela belina, sterilna kot v bolnišnici ali kot kuhinje v kakšnih revijah s pohištvom. Vrat pečice že dolgo nisem odprla. Bi jih pa mogoče kdaj morala, ker nikoli ne veš, kaj se skriva čisto zadaj. Nikoli ne veš.
Ljubljanica je dolga, tako z leve, kot z desne strani. Belina je sumljiva, črni kuhinji bolj zaupam. Čisto zadaj je lučka, da se kruh ne peče v temi. In še bolj zadaj je stena in na steni je stenica. Ali pa pajek. Papajek.
Objavite komentar