vedute

Ko še ni vse poklepano, dokončano, pa vseeno izpustiš iz rok, da kot balon napolnjen s helijem poletí in ga nikoli več ne boš mogel zares ujeti (niti jok ne pomaga). Če spustiš, uide, kar pa še ne pomeni, da ne bi rad ušel, tudi če ga držiš, privežeš nase. Sosedova terasa je tako otožno prazna, nihče ne hodi živet tja. Jaz grem na wc s SSKJ-jem. Kako malo je potrebno za srečo!

Spidira nas na večere, pomladne, ko se sestavljamo skupaj v jutrih, polnih svetlobe, impresionističnih. Kot eni pilastri, ki ne samo, da sami ne morejo stat, ampak jih sploh ni, če ni stene, na katero bi se naslonili. Vdelali vanjo, bili njen del. Je kdo letos že videl kačjega pastirja, z mavričnimi krili? Žalostno prazne so oči človeka, ki išče kotiček zase in za svojo žlico. Žalostno prazne.

Potem pa spet en otroški nasmeh iz kinderjajčka, tak lep, z rokami od vikikreme ti paca po belih stenah (snežno belih) in poletne barve se trudijo ozelenet, nekje visoko, pod milim nebom. Obstoja ograj ne priznavam - ker potem pade žoga čez, ravno na sosedovo solato in obleži tam, da se potem šele naslednji dan z zvoncem in obilo kletvicami (vaš mulc mi je pa že spet ..., mladina nevzgojena ...) vrne. Oblaki so fajn, ker nimajo ograj in gredo lahko kamorkoli se jim zljubi. Anywhere out of the World, ane.