parapapau

za hrbtom šušlja svet in preteklost se te dotika s svojimi ostrimi robovi, ti pa se trudiš premikati naprej, četudi je v četrtek zate še sreda in se je avgusta šele počasi začelo prebujati poletje in veš, da moraš teči, laufati, rolati, hoditi, da moraš vsaj mahati z rokami in nogami, da se bo vedelo, da si še živ in da se boš tako tudi počutil

večeri prehitro pridejo in luna je polna in vijolična in sveti v vseh mnogovezjih tega sveta in brcalce muckov bi bilo treba zapreti nekam med Skilo in Karibdo, jim iztakniti tisto eno oko, skozi katerega zrejo na svet, in v kakšni akciji najboljšega soseda kupiti znižani dve očesi za razširjen pogled, za razgledanost vsaj do naslednjega koraka, ki ga naredijo v življenju, gratis pa zraven namesto sončnih očal za v lase dobijo še očala z velikansko dioptrijo, ki jim bo povečala tisto ta dobro stran, za katero verjamem, da ni ostala le na planetu zog mojega otroštva, ampak jo je nekaj tudi še v človekih

ker tisti planet je imel dve strani in iz ene, tiste talepe, so izvažali smeti na drugo, kjer so jih prebivalci skušali čimbolj smiselno porabiti, narediti iz njih tisto, ka potrebujejo za življenje, ker to pač ni le estetika predvsem oblačilc in ličilc, ker po Baudelairu je ženska odurna, dokler je naravna, kako je to nadzabavno

klasično književnost in blebetanje o njej na sto in en način, iskanje najrazličnejših teorij in interpretacij, ker ima vsakdo lahko svojo resnico, le da so nekateri za to še plačani – nekako bežim stran v kuhanje kosila in zalivanje rož, iz intelektualizma bežim kot iz primitivizma, isti k, same skrajnosti, nobenega ravnovesja, da se svet že tako nagiba na eno stran, da bo kmalu iztiril, hitrost prevelika, da bi lahko položil ovinek in bo v najboljšem primeru priletel v kako drevo: pejmo se tisto, posekajmo hiše in posadimo drevesa, jst sm kuj za