Dihaj, deklica, dihaj, zelo globoko in počasi s široko odprtimi očmi, ker kdove kje se skriva zrno graha, ki ga je nekdo tebi, princeski, nastavil na pot, ti jo prekrižal, da se boš zagotovo spotaknila, če ne boš pazila, ker te bo strah, da bi se spotaknila, že samo zato se boš spotaknila, se boš, se boš.
Oči vedno držiš na široko odprte s privahnimi trepalnicami navzgor, ker te je strah teme, se je bojiš, ker je strašna in ker je temna in ker so ti rekli, da se je moraš bati in da moraš vedno, kadar pade noč, dvakrat zakleniti duri in nikomur ne odpirati, pa če še tako milo prosi tam zunaj, saj se vendar spomniš pravljice o sedmih kozličkih, ki so bili tako nespametni, da so medse spustili zlobnega volka, in to je bila pravljica, kaj strašnega se šele lahko dogodi v resničnem življenju.
Zapomni si, punčka, zapomni in za uho si zapiši, da je treba biti vedno pazljiv, zelo pazljiv, kako hodiš po svetu in da moraš biti oprezen, ker nikoli ne veš, kdo ti kaj hudega hoče, že na vsakem vogalu so, te pošasti iz omare, še v risankah, in mečejo prav takšne sence kot vsi ostali zaupanja vredni ljudje, če jih je sploh še kaj ostalo tu pri nas, kjer se še sam nase ne moreš zares zanesti.
In ne hodi predaleč! Tuji kraji so majhnim punčaram le še bolj nevarni, ker so omaljene od vseh lepot, ki jih doma niso videle, in potem hodijo z lepim nasmeškom naokrog, to pa privablja huligane pa še takele male dekline ste rade naivne in verjamete vsakim modrim očem, ojej, jedeta, najbolje, da se skriješ, da ponikneš nekam daleč stran, ker tu, kjer si, ni prav nič varno, ta svet ni zate, lahko te povozi avto in pazi se tudi neznancev na internetu, ker nikoli ne veš.
Ni komentarjev:
Objavite komentar