svet je tako majhen kot lešnik, v katerega lahko skriješ vse skrivnosti in ga vržeš tja nekam med spominčice in razbite spomine, ki so se zataknili med špranje v parketu, še prej pa s treskom ene poteze porušili skrbno zgrajen grad iz legokock v oblakih – zgodovina se ponavlja, kajne, to bi pa že lahko vedela, zato te vedno stisne v želodcu, ko veš, da boš morala spet izbrati nova očala
tista prva so imela zlat okvir, taka za stare gospe z čipkastimi bluzami, jaz pa stara 13 let, bilo je pri fiziki, še vedno se spomnim, ko sem si jih prvič nadela, občutljiva leta, cingljanje zvončka na vratih optike, najraje bi se umaknila korak nazaj, ampak kaj, ko sedaj vem, da to sploh ni dobra rešitev
brez kakršnegakoli zvenjenja v glavi je šlo vse po gobe, čisto navadno banalno zvonjenje me je vrglo iz tira, ker sem zatopljena v računalniški ekran sedela na svoji žogi, ki naj bi bila dobra za hrbtenico, ampak njeno okroglo fizikalno jedro jo sili, da ni nikoli zares pri miru, zato se je v trenutku odriva, ko sem zletela pokonci, da me spodaj ne bi čakali, ker očitno je nekaj nujnega, ko zvonec tako glasno udarja, zvalila izpod mene nazaj direktno v zložljivo mizico, ki bi po najlepšem možnem scenariju morala biti prazna, pa so se po nekem čudnem naključju na njej zbrale vsemogoči meni ljubi predmeti, materialistka pač
od tiste fizike z očali iz osnovne šole se spominjam marsikaj, recimo, da sva z vanjo frcali papirčke na tiste v prvi klopi, ker bi bilo sicer vse skupaj precej dolgočasno (kaj znano, nataša?), ampak tudi brez nje bi vedela nekaj o Newtonu in sili teže jabolka, ki mu pade na glavo, ko počiva pod drevesom, zato tisto na mizi ob sunku žoge ni moglo ostati na njej za vse večne čase, ampak se je razletelo, razpočilo, razbolelo
kot intermezzo s sklonjeno glavo priznavam, da najbrž tista prva zlata očala niso bila tako zelo skregana z mano, kot bi morda rada, ker v sebi nosim tako sentimentalno jedro pisem mladega wertherja, čeprav ga po večini skrivam, kot škatle za oblekami v omari, v katerih je cela zbirka takega malomeščanskega porcelana z zlatimi robovi in skrbno izrisanimi cvetki rožic, direktno za v vitrino one stare gospe s trajno iz drugega odstavka
nekaj se ga je razbilo, ker je spodaj stala gospa, ki je pobirala denar za invaldine otroke, še vedno mi ni jasno, zakaj je tako močno pritiskala na zvonec, da sem komaj zbrala dovolj moči, da sem jo kolikor toliko prijazno odslovila, ker če bi verjela v usodo, bi rekla, da so mi jo bogovi poslali, da se znebim vsega, kar moji karmi povzroča napoto, da se v skladu s fengšujem znebim odvečne krame spominov, kar bi bilo tudi v skladu z absurdnim reklom, ki so mi ga pomolili pod nos namesto sočutja, tisti bolj zreli in bolj odrasli, tisti, ki so že šli skozi te faze, češ »to ni za v sobo«
ker pa sem kljub naivnosti tudi precej dvomljive narave, mislim, da gospa ni bila poslana s kakšnimi posebnimi nameni, ampak je prišla kar sama od sebe, ker je zlatega srca kot obrobe mojih šalčk in je v svoji silni dobroti hotela zares pomagati, da je z vso svojo močjo pritiskala na zvonec in potem naj še kdo reče, da en človek ne more spreminjati sveta
Ni komentarjev:
Objavite komentar