02 september 2011

najlepši del mojega poletja sem preživela tule



bil je mraz in bil je sneg in bili so komarji, na milijone vrst, tisti taveliki so se parili na mrežah šotora in tiste tamale si prinesel na kapi, da so ti delali družbo namesto plišastega medvedka za spanje, močvirnat teren, šotasto barje, ki se ti ugreza pri vsakem koraku s pretežkim ruzakom, kup malih jezerc in potočkov s kristalno čisto vodo, vsaj navidez, v resnici pa zlobni svizci vanjo spuščajo svoje drekce, this little fuckers, če se ne spomniš takoj besede v angleščini

bilo je sonce, tako nebeeeško sonce, ker je zagotovo moral biti kje blizu tudi sveti anton martin slomšek, tam gor, nad 1000 m nadmorske višine, z bolj malo rastja, nekakšen mah, trava in le tu in tam kakšen cvet, pa galebi!, tako visoko si že bližje nebu in vrhovom, ki te vabijo v vsakem vremenu, da kar greš, četudi se nad tabo nabirajo temni oblaki




včasih se vrneš premočen do gat in še čez, oblečen v vse, kar imaš s sabo, napelješ jakno z najdaljšimi rokavi čez cel strop namesto štrika in nanjo zavežeš vse ostalo, čez noč se bo že posušilo, si rečeš, potem pa je še zjutraj vse vlažno, čeprav na večini cunj piše quick dry

najcenejše hlače za 20 evrov so bile taprve suhe, kakšna ironija, ampak sem si sama kriva, ker mi je škoda denarja za zares kvalitetne zadeve, potem pa spim z dvema kapucama in kapo, oblečena v dvojne hlače, majic pa sploh nisem štela, zavita v flis in spalko, ki sem jo stokrat preklela, da ne res ne zaupam več tem kvazi enakim mk nekaj izdelkom z drugim napisom, pa čeprav so vsi made in vietnam

postala sem vernica, od sedaj dalje padam samo še na take tazaresne znamke, ruzaki deuter, štumfi polzela, sandali teva, ščetke curaprox, čeprav te včasih kakšna tudi razočara, ampak moraš vedeti, da se danes vse tako hitro kvari, recimo tako moje čisto nove mrlelke, v katere sem verjela, so me na neko čudno srečo ožulile že pred odhodom in mi premočile od nekega brezveznega slovenskega dežja, ki je bil komajda omembe vreden



pod šotorom se je naredilo jezero, pa ni premočil, je zdržal vse napade in vdore vode od zgoraj in spodaj in od povsod, odporen nanjo kot plastična vrečka, v kateri se bolj slabo diha, zato mora nujno imeti na obeh straneh prevelike prepišne odprtine, ki bi jih v tistem huronskem vetru, ki je razsajal okoli, najraje s čim prelepil, je brilo okrog vogalov in v kombinaciji s pogrezajočim se, neravnim terenom, skrivilo še eno tisto tafino ultralahko palico, ampak mu ne smemo šteti v zlo: suha streha nad glavo v takem vremenu, veste koliko je to

je kapljalo in curljalo, da poleg komarjev postaneš strpnejši do dežja in popolnoma razumeš otroke, ki se v največjem nalivu igrajo po toboganih in skačejo po trampolinu, napoved za naprej pa še cel teden samih oblakov, kot da bi se nekdo zafrkaval, je rekel en domačin, kaj se sekirata, you are in holiday, but I live here



če bi jaz tam živela, bi šla vsaj enkrat lahko s kanujem po jezeru ob sončnem vremenu in nabirat borovnice pa brusnice in tiste kiselkaste gozdne jagode, ki se jih avstralke in nizozemke ne upajo niti poskusiti, da se ne bi zastrupile, če bi jaz tam živela, bi jedla najboljši med iz vresja, ki ga je škoda za čaj, in bi splezala na goro, na katero ne vodi nobena pot

trava in koze na strehi, very old lady kokoška, neskončni poletni dnevi, ki se razpotegnejo v noč, da izgubiš občutek za trajanje, samo si, omamljen od tiste mehke svetlobe, ki naredi barve veliko manj kričeče in vanjo tako zelo pašejo kontrasti v rdeči: naštrikani štumfki, puloverji, kape in škornji za dež



povsod je ležernost, trava je pokošena ali pa tudi ne, vse hiše imajo terase z žarom, ne vem, zakaj, kako in zaradi česa, ampak v zraku se voha vonj po svobodi, edina prepoved, ki sem jo opazila, ni bila kakšna slovenska ne hodi po travi, ampak v čakalnici na železniški postaji napis: no cooking here

najdeš na primer trgovino z na stežaj odprtimi vrati in listkom, ni me, pokliči, bom prišel čez deset minut, da tistega po televiziji skorajda nisem verjela, če se lahko zgodi tam, se lahko kjerkoli, ker ni veliko krajev, kjer bi se lahko počutil tako varno, čeprav lahko dovolilnico za lov kupiš na vsaki pošti namesto kartice za domov

zunaj je včasih mraz in polno vlage, tudi sredi poletja, odpreš kakšna vrata in se povabiš na čaj, se usedeš h kaminu na leseno klop, na mizi je kamen s svečko, da se počutiš nadvse domače, itak vsi znajo angleško, naročiš čaj, dobiš lično leseno škatlico, odmakneš pokrov in premišljaš: bi raje earl grey ali tegale japonskega zelenega, morda tistega s cimetom, božičnega, vse je mogoče in si doma




2 komentarja:

striti pravi ...

čudovito. pomirjeno. elementarno. le kava manjka :-)

widra wanda pravi ...

kavo imajo pa zanič, kakav pa še bolj - oboje iz nekakšnega avtomata, vodeno. tako da bi za tapravo domačo morala uporabiti plinski gorilniček. sama jo sicer ne pijem, ampak bi jo pa skuhala zate, če bi prišla kaj okol