zdravo okolje v moji glavi smrdi po čikih, ker se zdi, da so svobodo zbezali v pobruhane beznice, pajzlje, ki so odprti tudi po polnoči, ker vsaj takrat mesta malo zadihajo, ko mački zavohajo temo in noč in diši po sanjah tistih, ki so čez dan zažokani v svoje uniformirane službene okvire, čez katere ne morejo, ne smejo, od katerih je odvisno preživetje družine, nov kavč v dnevni sobi, kurilno olje za čez zimo
na špagici s korenčkom vleče navajeno udobje, vedno bolj zateguje vratove, se sklicuje na recesijo, na skledico riža, za katerega delajo in živijo kitajci, mi pa, razvajeni otroci socializma, si kapitalizem predtstavljamo drugače, tržna logika se nam vsaj malo gabi in raznorazni marketinški triki – se mi zdi, da še janez ni verjel zares vanje, čeprav me jih je skušal naučiti
rešitev? kultura? dve besedi, ki sta na robu izumrtja – saj ne, da jih čez sto, dvesto, šest miljavžent let ne bomo več poznali, le tako tuji nam bosta kot dinozavri: za v dokumnetarce in za v zgodovino, ki bo morda takrat napisana drugače, predvsem pa na drugačnem nosilcu, v elektronski obliki z interaktivnimi dodatki, da jo bo vsak lahko spremnijal po svoje, kot bo hotel
Ni komentarjev:
Objavite komentar