odpovedovanje

saj je lepo, ko nekdo ugotovi, da se da preživeti tudi z manj, namesto pralnega praška, ki bi ga bilo treba kupiti, uporablja domač kis iz jabolčnih olupkov, si praži želodovo kavo, ne uporablja šampona in čistil, si ne kupuje novih oblačil in tako dalje, ampak jaz nočem tega, ker hočem polno skodelo svojega pravega čaja že zjutraj, hočem mango in avokado, občutek varnosti, avto, počitnice, predvsem pa se hočem v življenju ukvarjati še s čim drugim kot s tem, kako bom preživela, kako naj privarčujem, kje naj odkrhnem, kje naj vzamem, da bom imela dovolj za tisto nujno, za davke in internet in zavarovanje

kako naj berem in razmišljam o feminizmu, ideoloških diskurzih, antropologiji, kako naj berem poezijo, če pa razmišljam, kako je olivno olje drago in si ga ne morem privoščiti, če moram vsak mesec narediti finančni načrt in do zadnjega centa predvideti vse izdatke, da me slučajno kaj ne preseneti in da bom imela na koncu še vedno dovolj za plačilo položnic, da ne bom lačna, da si bom lahko kupila novo zračnico za kolo in da bom imela za avtobus in vlak v primeru dežja, ker – ne boste verjeli – ampak kmalu celo minimalni zneski postanejo velik izdatek

v takem odrekanju se lahko le odrečeš tudi potomstvu, ki ga ne boš mogel nikoli peljati na morje, ker bo bencin predrag in cestnine, kampi, hrana, odrečeš se varstvu, ker si itak brezposelna gospodinja, ki pač ne more razmišljati o emancipaciji, vedno bolj izolirana v revščini za stenami svojega doma, ki postanejo nekakšna burka, ruta na glavi, sklonjen pogled, roka pred zobmi, ker tudi dodatne zobozdravstvene storitve pač stanejo ogromno denarja, prijavljena na zavod za zaposlovanje, kjer učijo, da je zdravje kompetenca in da je treba pošiljati prijave in ne prošnje za delo, ki je vsak dan, vsak mesec, vsako leto bolj oddaljeno, daleč stran, v vzporedni resničnosti tistih, ki so na razgovorih bolj samozavestni do nje, ki je padla v začaran krog solz, odvisnosti od moža, staršev ali socialnih transferjev, ker je težko izstopiti, če ti nihče ne da možnosti, ampak si jo moraš vzeti sam, čim bolj na silo, na račun drugih, zgolj evolucija, nobene civiliziranosti, močnejši na konju, šibkejši na tleh

odpoved in varčevanje zato nista nobeni rešitvi, sta drvenje v prepad, sta lahko le začasna upočasnitev, prehodno stanje, ki nikakor ne sme trajati predolgo, ker je kmalu prepozno za nov začetek, saj je kri izpita, možgani otopeli, top pogled nekoga, ki samo čaka in je že obupal, hlapec Jernej, Martin Kačur, Blatni dol