tam nekje mora biti, nad oknom ali v zgornjem nadstropju, da
ves čas roletam kuhinjsko okno navzdol, pospravljam hruške i jabuke iz lične
košarice na mizi v temno omaro – nismo mi za te 'polepšajmo si stanovanje' fore,
in razmišljam, kako bi bilo, če bi bili že veliki, kako lažje, kako je za nazaj
lažje sprejemati odločitve ali pač laže za tiste picajzle, ki radi ločujejo
tudi tisto, kar ni treba ločevati
recimo perilo, črne cote so enake kot temno modre, rdeče,
vmes daš še bele in vse ostalo, važno, da je bombaž in da so bile že oprane, da
se ne razbarvajo, vse pomešaš, brez komplikacije, brez mehčalca, z enim samim
praškom za vse, tako kot cmoki, ki jim pri nas še vedno rečemo knedlni: zame
tisto, kar narediš mimogrede, za nekoga drugega pa – s tem je tolk dela!
zame je delo druge oblike, napetost med lopaticami, tabelice
in črke, lastnoročno postavljeni roki, brez cviljenja, brez jadikovanja, samo
malo pizdenja tu pa tam in občutek, da bi bilo lažje, če bi se odločila že
prej, pa čeprav je sedaj in točno sedaj tisti resnično pravi čas
za vse.
Ni komentarjev:
Objavite komentar