brrranje

med vrsticami se nekaj zgane, pomeni se razširijo in očesne mišice zatrzajo ter pošljejo živčnim končičem signale, ki bodo v možganih prižgali posebno stikalo za izmetavanje, ročico, ki se iztakne le ob posebnih priložnostih in začne mleti z močjo vsaj 400 w več kot 2 minuti, da se pregreje in zaiskri, kot bi nekdo presekal električni kabel z ostrim predmetom, sicer pa je vse zelo zabrisano, blur in sfumato, nobenih jasnih obrisov, sliko je treba šele izostriti

tako se rojeva čobodra pomenov, smrdeča brozga, 'da, prav imate, gospa doktor, bruham!', a le ob posebnih priložnostih, ki pridejo ne glede na vremenske razmere po zaledenelem terenu brez derez in po nespluženi cesti, ki pridejo ne glede na to, koliko ur spanca ti manjka, ne glede na to, kaj je bilo za zajtrk, potreben je le impulz trenutka miru, ko se zlekneš z občutkom, da ti sedaj pa nič ni treba – temu rečem: čas za čaj, lahko pa bi rekla tudi čas za reklame, tistih nekaj minutk odmora, ko ni programa in se pralni stroj ustavi, preden začne vrteti boben s centrifugalno silo, ki se sliši še nadstropje niže

saj kavča res ne rabim, ampak bolj udoben stol, za katerega se pretvarjam, da je fotelj, pa z veseljem uporabim kot večfunkcijsko napravo in ga zaskvotam za prav tako primarne namene kot za tiste, za katere dela dren v prostoru: branje je refleks, zato ne morem mimo črk, ne da bi jih povezovala v besede, začnem cmokati nekje znotraj, odpirati usta na stežaj kot dojenček, ki je lačen, na široko se odprejo vrata v neke čisto druge sfere, povezave, konekšne: a veš, tisti koližn, ki se ga trudiš sprogramirati, da bo tvoj striček hodil po tleh in ne bo padel v vesolje – ko berem, tega ne rabim, prosti pad iz Gardalanda nekam v tri krasne – nikoli ne veš, kje pristaneš

ruševine letala, pobiranje po tleh, angelčki v snegu in poledenelo cestišče, korenine drevesa, v katere se zapleteš z mislimi, močvirja nejasnosti, mimo katerih ne moreš zlahka, vzhičeni pogledi proti nebu, hitrostne dirke in hlastanje, ko se iz enega kvadranta v drugega premakneš nepredvideno kot Voyager skozi črvjo luknjo: s spodvitimi nogami in sključeno hrbetnico, očitno brez trebušnih mišic, ker jih do sedaj še nihče ni našel, kaj šele videl, kako jih uporabljam, s prepolno skodelico, ki se nevarno premika iz roke v roko, ker jo je težko odložiti, in s knjigo v roki – vem, tu mač romantične idile že brez snežne kulise, a ne morem pomagati: takšna je realnost – res fino je imeti čas za brrranje