29 november 2016

mastni lasje


moj svet je bolj tak, poševen in malo postrani, skravžljan in neporavnan, takega ti lahko dam, če ga boš hotela, z urami, ki so malo na približno postavljene vanj, s časom za branje in delanje sušija, ki se vedno najde - ga pač odškrtneš kot prostor na mizi ali kuhinjskem pultu

saj veš, kako to gre, ko nalagaš piškote na pekač z mislijo na starodavne nasvete mam, tašč in babic, da morajo biti dovolj narazen, ker bodo med peko vzhajali, se razlezli, sprijeli, potem pa čisto na koncu ostaneš s kepo testa v roki, iz katere narediš še nekaj piškotov in jih potlačiš v prazne prostorčke na pekaču

tako to gre, na koncu se vse izide, z malo manj popolnimi rezultati in malo manj belim perilom s kakšnim flekom, ampak nč hudga, glossy življenja naj si želijo kar vsi ostali, mi imamo pa moko na pultu in na tleh pa drobtine in stol, na katerega mečemo že nošena oblačila brez posebnega reda

pač lej: popolnost je precenjena in lahko prinaša resne travme, nismo po jusu, bi rekla moja stara mama, ampak prav nič kaj bolj autsajderski kot kdo drug, še malo manj verjetno, pa vseeno pašemo zraven – prelahki, preobčutljivi, prepočasni, ne dovolj produktivni

le nekoga bi rabili, da bi namesto nas hodil v trgovino. to pa. definitivno.

Ni komentarjev: