moj svet je bolj tak, poševen in malo postrani, skravžljan in neporavnan, takega ti lahko dam, če ga boš hotela, z urami, ki so malo na približno postavljene vanj, s časom za branje in delanje sušija, ki se vedno najde - ga pač odškrtneš kot prostor na mizi ali kuhinjskem pultu
saj veš, kako to gre, ko nalagaš piškote na pekač z mislijo
na starodavne nasvete mam, tašč in babic, da morajo biti dovolj narazen, ker
bodo med peko vzhajali, se razlezli, sprijeli, potem pa čisto na koncu ostaneš
s kepo testa v roki, iz katere narediš še nekaj piškotov in jih potlačiš v
prazne prostorčke na pekaču
tako to gre, na koncu se vse izide, z malo manj popolnimi
rezultati in malo manj belim perilom s kakšnim flekom, ampak nč hudga, glossy
življenja naj si želijo kar vsi ostali, mi imamo pa moko na pultu in na tleh pa
drobtine in stol, na katerega mečemo že nošena oblačila brez posebnega reda
pač lej: popolnost je precenjena in lahko prinaša resne
travme, nismo po jusu, bi rekla moja stara mama, ampak prav nič kaj bolj autsajderski
kot kdo drug, še malo manj verjetno, pa vseeno pašemo zraven – prelahki,
preobčutljivi, prepočasni, ne dovolj produktivni
le nekoga bi rabili, da bi namesto nas hodil v trgovino. to
pa. definitivno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar