Včasih si enostavno zaželim iti in potem včasih tudi zares grem. Čez drn in strn, skozi gozdič, pa naprej po sveže pokošenem travniku, pa skozi neprehodno džunglo podrasti iz kopriv, bodičaste golazni in ostale gozdne zverjadi se prebijam neopremljena za takšen podvig, v kratki majici, hlačah, japankah (nekajkrat tudi bosa), brez vode, brez puloverja, brez smokijev, pa tudi brez brisače, ki bi jo moral imeti človek, po nasvetu štoparskega vodnika, vedno seboj. Potem brodim čez mrzlo deročo reko, stopam na drseče kamne, pa blato, vsake toliko časa kakšna pločevinka piva (vedno rdeča, čeprav to še ne pomeni, da zelenih ni - le bolj se zlijejo z okoljem in jih zato ne opazim), potem plezam po drevesih in čeznja, ki jih je tetka zima podrla na tla, pa pod njimi in se prebijem nekam v še globljo goščavo, ko nekje pred menoj nekaj zašumi, jazst pa sama sredi niča, če začnem vpiti me ne bo nihče slišal, srce mi razbija, šit, vsi spolni organi in tisoč dvesto šestnajst bengalskih tigrov, kaj naj sedaj!?!
Potem pa v grmovju zopet završi in iz njega nalepem skoči ogromna srna in se požene v dir. Kakšno olajšanje! Smejim se lastni strahopetnosti, a za ovinkom me čaka novo presenečenje - velik kup odpadkov, ki jih ovohava še večji črn psić. Zagleda me, bolšči vame, jaz vanj. Čas se za trenutek ustavi, pa ne, da bi se bala psov, čeprav z njimi nimam najlepših izkušenj, ampak izkušnja srečanja psa, zveri, v samotnem gozdu ni prav prijetna in po mnenju nekega mojega prijatelja je to ena redkih stvari, ki bi se jih človek moral bati. Pogumno sem stopila pasjemu prijatelju naproti, ker so me vedno učili, da psu ne smeš pokazati svojega strahu, on pa še vedno bolšči vame, tak velik črn je, sicer malo manjši kot tisti, ki je enkrat, ko sem bila še majhna, skočil takole od zadaj name, njegove tace na mojih ramenih in je kar stal tam, njegova vroč zadah na mojem licu, lastnik pa: pri miru bodi, da te ne ugrizne. In smo čakali, takrat, dokler se psić ni odločil odmakniti svoji tac iz mene, ki se bila od njega veliko manjša, danes pa ni bilo časa čakati. Šla sem proti njemu, takrat pa se je oglasil predrljiv žvižg ob katerem se je pasja pošast zdrznila in stekla stran, verjetno k svojim lastnikom, meni pa se je zopet oddahnilo. Prišla sem iz gozda, korak od civilizacije in se ogledala ob dnevni svetlobi, si očistila pajčevino z nog, odstranila nekaj listkov, ki so se mi zapletli v lase in se rahlo utrujena, z nekaj novimi žulji, še več praskami, pa tudi kakšna modrica se najde na mojih nožicah, po trotoarju odpravila domači hiši naproti.
Potem pa v grmovju zopet završi in iz njega nalepem skoči ogromna srna in se požene v dir. Kakšno olajšanje! Smejim se lastni strahopetnosti, a za ovinkom me čaka novo presenečenje - velik kup odpadkov, ki jih ovohava še večji črn psić. Zagleda me, bolšči vame, jaz vanj. Čas se za trenutek ustavi, pa ne, da bi se bala psov, čeprav z njimi nimam najlepših izkušenj, ampak izkušnja srečanja psa, zveri, v samotnem gozdu ni prav prijetna in po mnenju nekega mojega prijatelja je to ena redkih stvari, ki bi se jih človek moral bati. Pogumno sem stopila pasjemu prijatelju naproti, ker so me vedno učili, da psu ne smeš pokazati svojega strahu, on pa še vedno bolšči vame, tak velik črn je, sicer malo manjši kot tisti, ki je enkrat, ko sem bila še majhna, skočil takole od zadaj name, njegove tace na mojih ramenih in je kar stal tam, njegova vroč zadah na mojem licu, lastnik pa: pri miru bodi, da te ne ugrizne. In smo čakali, takrat, dokler se psić ni odločil odmakniti svoji tac iz mene, ki se bila od njega veliko manjša, danes pa ni bilo časa čakati. Šla sem proti njemu, takrat pa se je oglasil predrljiv žvižg ob katerem se je pasja pošast zdrznila in stekla stran, verjetno k svojim lastnikom, meni pa se je zopet oddahnilo. Prišla sem iz gozda, korak od civilizacije in se ogledala ob dnevni svetlobi, si očistila pajčevino z nog, odstranila nekaj listkov, ki so se mi zapletli v lase in se rahlo utrujena, z nekaj novimi žulji, še več praskami, pa tudi kakšna modrica se najde na mojih nožicah, po trotoarju odpravila domači hiši naproti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar