Včasih potrebuješ samo koga, da ti reši življenje

Svet se ti v eni noči spreobrne na glavo, morda je bil samo večer, en tak, ko Štefan ni bil dežuren in je pustil polni luni splavati nad mesto.

- Šalehar: Kaj je sedaj to, sploh mi ne odgovarjate na vprašanja, a je polna luna danes?
- Štefan: Ne, ne, ni. Sem v službi, sem dežuren.
- Šalehar: No, potem mi pa povejte, gospod Štefan, zakaj pa vi niste tajkun?
- Štefan: Zato, ker sem avtomehanik.

Ampak to je bilo že stoletja poprej, še preden sem padla v srednji vek; to je bilo takrat, ko sem metala vse štiri od sebe po parketu in se z volnenimi štumfki drsala po njem. To je bilo že davno.

Quasimodo: In je takoj večer …

Tak lep, niti ne pretirano otožen, pa od kogarkoli sem že to pobrala. Pač, sem se odločila z obema rokama pobrati tisto ta ogromno kocko s tal in jo zalučati komu v glavo, pa četudi ne zadane cilja, važno je sodelovati, ne zmagati, knde, in tako ali tako sem se že sprijaznila z dejstvom, da večina reči zleti v prazno. Recimo besede. Niti odmevajo ne več.

Potem je prišel en četrtek in en petek in ena sobota in ena nedelja in en ponedeljek. Ah, saj veste, ponedeljek. Vsi povoženi smo se nabrali, se ve, da le tisti, ki smo bili sposobni svoje kosti zložiti v pravilni vrstni red in prisiliti noge namakati v čevljih polnih dežja in se zaletavati z marelami v mimoidoče. Se postavljati v neskončno vrsto čakanja.

Začelo se je skratka nadvse obetavno in spet sem se na sredi prepisovanja s prosojnic zalotila pri takšnihle, malodane eksistencialnih vprašanjih, samo z ožjo geografijo in manjšim časovnim razponom, vezano na tu in zdaj, kaj, zakaj. Za rešitvijo sem pobrskala po moji malhi in Beckwith mi je rešil življenje. Že drugič danes. Prva je bila Eva, kdopadrug bi bil lahko prvi, morda Adam, ampak njega pa res že dolgo nisem srečala. Morda jutri.

Tretji je bil rogljiček direktno iz pekla in nekje vmes me je v uhelj presenetilo Da ne beremo celotno besedilo profesorice slovenistike v javnem govornem položaju. Ah, ja, ni rodilnik spljoh. Ampak mene to zaenkrat še zabava.

Še od prejšnjega posta dalje, vse skupaj postaja že proklemansko smešno in jaz se le še smejim. In govorim z ihtavo gorečnostjo. In pišem po kronologiji dogodkov. In naglas pozdravljam ljudi. In se menim za kave in čaje in kakave in pleze v prihodnosti. In sem nadvse prijazna. In si pridno shranjujem telefonske v imenik. In pridno v knjižnici po par ur študiram. In imam že dva dni narejeno seminarsko za jutri. In bi morala biti v tem trenutku obvezno sprejeta na AGRFT, ker se počutim kot kakšen politik poln medenjakastih obljub, ki nazadnje še sam začne verjeti v svojo iskrenost. Dobr trgovc še sam seb proda in naenkrat sem res v enem drugem razpoloženju. Bog je na razpoloženju, na stand by, bi rekel Janez Vrečko, tudi on eden tistih, ki lahko življenju vrže rešilni čoln.

Mojo ladjo so zagrabili ugodni vetrovi, ledene gore so ostale, ampak sem se prepričala, da jih ni. Icolinjorhet, pa v rokah, pa v nogah, ampak icolinjorhet. Jaz mu verjamem, ker mi je tudi on že eneparkat rešil življenje, četudi mi ga je tudi eneparkat sesul, ampak kdo bi štel poraze. Te lepo zmečemo pod oklep, in tistega, česar ne vidiš pač ni, mehmeh.

težko se je naučiti dobivati
vsak pizdun je lahko dober poraženec

Dragi moj, Čarli B, danes se pa ne bova popolnoma strinjala. Kot kakšen odvetnik iz kakšnega filma: Ugovor!

Ni lahko biti dober poraženec, ali pa morda le nisem pizdun. Pogrešam one mesiče s pizdunom slonom v glavni vlogi, ampak očitno je tudi tebe zajel vihar. Super kot vedno, kajneda?;)

Na živce mi … Ah, ne … Kot hommage zlemu psu: Na vranico mi gre, da lasje in nohti rastejo, ampak včasih je treba v roke vzeti morilsko orožje in odrezati kakšen šop: prec se počutiš bolje.

Miroslav Holub: Stopi in odpri vrata. Vsaj prepih bo nastal.

Upam, da se ne bom prehladila.

176f0f2d2843bc4ebb75300a3e469a84