15 december 2007

Virtualni prazniki

Dušo bomo lepo oprali slabe vesti in si v usta položili velike besede optimizma in prijaznosti do vseh in vsakogar in prišlo bo novo leto!

Zanosno bodo zadoneli glasovi pevskega zbora in s čestitk se bo cedila tinta osladnosti in že natiskanih srečno v mnogih jezikih s podpisi.

Okraski že tiščijo k tlom moje poglede, otročki z žarečimi učki zrejo v lučke, stari možje skozi zobe (zlobno): ko bi vsaj elektrika crknla in noči bi vrnili temo.

Sneg do nadalnjega obstaja le v risankah in pravljici o Snežni kraljici, vonj pravkar pečenih piškotov se prodaja v stekleničkah parfumov za pod smrečico.

Gospodične bleščavost torbic in obutve selijo še na ostale kose oblačil: puloverji, pasovi, nakit; zmagovalka z zlato bundo, veke se šibijo pod bleščicami, zlate elastike za čop z zlatimi bunkicami se prodajajo po tekočem traku. »A niso hude? Jest bi pa prou eno mela, prou kupla si jo bom, res je huda.« Še Barbika bi dvakrat premislila preden bi si jo nadela.

Jelenčki v izložbah, severni medvedi, srnice, sneženi možje in pingvini. December, prava paša za oči in za razmišljanje o estetiki, o meji med kičem in bizarnostjo, o tem, kje je meja med snobovskim izoliranjem z dizajnerskimi torbicami in klošarjem v svojih cunjah od rdečega križa.


Vzporedni svetovi, moj svet ni tvoj svet, mene lučke zaslepijo, tebi se zde lepe.
Lahko se zgražam nad nametano oblikovanimi reklamami v nabiralniku, lahko se zgražam nad okraski z nepredstavljivimi barvnimi kombinacijami, nad čevlji z biserčki, nad umazanijo za nohti, ampak led po katerem stopicljamo v škornjčkih je tenak: kaj hitro se nam zalomi, kaj hitro mora tudi fina dama v plaščku iz umetnega krzna, ker je seveda ljubiteljica živali, vegeterijanka (vegetArijanka?), zamenjati tampon, in čeravno si potem kot Pilat umije roke, je še vedno človek, ki se pod svojim plaščkom ravno tako poti kot vsakdo drug, pa če to prikrije še s tolikimi decilitri umetnega čudovitega vonja vijolic.

Lépo je kulturno pogojeno, odvisno od okolja, od vzgoje, pa tudi od socialnega statusa: več denarcev zapraviš za novoletna darila, bolj se ukvarjaš z lepoto, pa kakršnakoli naj že bo: se ve, da vedno zmagajo porcelanasti kipci za na kamin in zlati božički, ki lazijo po hišnih fasadah.

Stojnice s kuhanim vinom in vse mogočo šaro, nad katero se zagotovo zgraža kakšen arhitekt s stanovanjcem v črnem usnju, kovini in nekaj lesa za občutek domačnosti, širše množice pa derejo tja in glasba, se ve, ne more biti kaj drugačna kot je: v skladu z ambientom, in potem gospa z vsaj petimi otroki, ki ob nedeljah ne morejo gledati Živ-žava na račun svete maše, pove: »Pri nas pa darila nosi le Miklavž, pa še ta so skromna: mandarine, orehi, suho sadje,« nato pa pohiti na tržnico pa v trgovino, da nakupi vse to čim ceneje, se drenja med ostalimi, ravno tako skromnimi človečnjaki, ki trdijo, da jih božično – novoletna mrzlica še ni zajela, in da je res grozno, kako se vse začne že pred novembrom.

Gospod arhitekt iz zgornjega odstavka se bo vsemu skupaj nasmejal, morda naročil kakšno knjigo za svojo punco preko Amazona in v svojem dizajnersko opremljenem stanovanjcu s še nekaj kolegi nazdravljal s penino in se zgražal nad množičnim potrošništvom in njihovim okusom. Iz devetega nadstropja bodo z nasmeški in zviška opazovali drenjajoče se ljudi, ognjemete raket, dokler jim petarda ne bo priletela na balkon in razbila okenske šipe in bo žvenket stekla uničil zabavo, ker bo drobec stekla priletel gospodični v mali črni večerni obleki v nogo in ji strgal najlonke.

Ženska, ki se vsak dan vozi v službo v oddaljen kraj, popoldne domov kuhat kosilo in likat perilo, kaj takega lahko gleda le v telenovelah. Že za frizerja enkrat na nekaj mesecev jo peče vest, kaj šele razne pedikure in novoletne toalete, ko še za vsakodnevne hlače in čevlje, en ali dva para, nima ravno denarcev na pretek, zato bo za sindikalno zabavo izbrskala kar kaj iz omare, da bo ostalo še kaj za darila za otroke: legokocke niso poceni, zato na onihle stojnicah z veseljem nabavi rokavice in šale in še ene tople volnene štumfe za moža, da se ne bo prehladil.

Internet ni edina virtualnost, nepredstavljive realnosti drugih lahko delujejo imaginarno, tvoj RL ni enak mojemu in jaz o tebi slišim le po televiziji, ti o meni bereš le v časopisih. Čestitke enih v nabiralnikih drugih in obratno, zgražanje nad zvezdicami, svečkami, jelenčki in snežinkami, zgražanje nad enobarvnim minimalizmom – kje je novoletni duh?.

Eni pišejo božič z veliko in drugi se zgražajo, nekateri pišejo božič z malo in drugi se zgražajo, ampak saj takolele med prazniki se imamo vsi tako presneto radi, najbolje je, da podarite naprej kar objem, ki ste ga dobili nekaj mesecev nazaj, ko je bilo talanje le teh vsaj tako zelo in kot trenutno na lestvici popularnosti kotira vprašanje: »Kje boš za novo leto?«

In imelo me je že, da bi zaključila s patetičnimi besedami sprave: kjerkoli že boste in kakršenkoli je že vaš svet – pomembno je le, da boste praznike preživeli tako, kot si želite, hehe, ampak rajši ne bom.

Če potrebujete prijaznost in optimizem in srečo in zdravje in veselje, se vsega tega trenutno ogromno valja povsod, morda vas pod smrečico pričaka priročnik Deset korakov do sreče ali Loto listek, kedo bi vedel. Morda pa smrečice sploh ne boste imeli iz trendovskih razlogov, pomankanja časa, denarja, želje, česarkoli. Vsako dejanje vas določa, vsako nedejanje prav tako, še posebej pa je bistven odnos do sveta, s tem tudi do soljudi in njihovih svetov.

Virtualen svet kot demokracija vseh možnih realnosti, preplet naših vsakdanov, vsega, kar nas določa kot zrcalo družbe, ki se v resničnem življenju razsloji. Realnost drugih postaja vse bolj nepredstavljivo virtualna, virtualnost vse bolj praznično idealna, ko jaz in ti na istem forumu trkava s kozarci za novo leto, v RL pa sto šestindvajset svetlobnih let narazen.

Poanta je nekje v bližini, morda jo najdemo prav tu. Google it;)

4 komentarji:

striti pravi ...

vrtaš v virtual.
vrt, vrti vrtuljka!
sam ne preveč, de virtually ne pristaneš vriti:)
vsaj za praznike ne.

widra wanda pravi ...

vrtam, vrtam, ampak me malček zajebava talele virtuala, ker imam preveč identitet - in polj, mi jih ponujajo še več, kot da ne bi bilo vse skupaj že dovolj shizofrenično, da včasih sploh ne veš, če je res tisto tu, ali ono tam, ker itak to od tu ima vse večji vpliv na ono tam, ampak zaenkrat se mi vse skupaj zdi še nadvse pozitvino, zatorej ne verjamem, da bo pripeljala vrit, če pa že, bo ta le virtualna, torej bomo preživeli;)

adj. pravi ...

Rit je ritualna, kar je krasno.

widra wanda pravi ...

dinozaver, to je pa res prikladno za ta praznični ritualni čas, haha.