ni me, pa sem

večer pa, večer, z oranžno posejanimi mandarinami med zobki, ravno hrbtenico in sijočim pogledom, ki ti nariše tiste nasmeške, pa saj nam je kljub vsemu uspelo nekako dan spraviti vkup, ga nafilati z reševanjem majhnih hroščkov iz poti v travo, z opazovanjem neletečega ptiča, ki ga vidiš le enkrat v življenju, pa skoraj nov avtomobilček smo zabili v prevrnjeno kanto in se enkrat skoraj zaleteli nekomu v rit, da je škripalo in cvililo, ampak hvala za varnostno razdaljo in oblaki so bili na nebu, da si se zazrl vanje in parket po tleh in važno je zadihati s polnimi pljuči in si v pogled zarisati neskončne poglede, da si zvečer telefonarimo polni vtisov, češ fajn je bilo in še bi, tudi ti moraš naslednjič z mano, ker skupaj nam bo uspelo, ker takolele nekako jih bomo premagali, ker na koncu se vse pošlihta, še tisto pecivo, ki je sredi dneva izpadlo tako neuvidevno zanič, glede na obilico truda, predvsem pa želje, da bi bilo, se je nekako popravilo in takolele ohlajeno prav tekne, osvežilne limone, paše k tistim orrranžnim od zgoraj, paše ta dan, ko ti ni treba biti nikjer, pa vendar vedno nekje si, skrij se k meni in izginem, oblečena v najbolj živo rdeč pulover, da res vsi mislijo, da sem nevidna