vse je v pogledu (again)

praznim si glavo na pogledih v tisto neskončno meglo, v katero dan za dnem polzim prav počasi, po možnosti še z zamudo, pritečem, prilaufam, zarošena od sape, da se mi notranja ogledalca zamažejo z izdihom in misli plapolajo med dvema možostma: zamuditi ali ne zamuditi, vmes pa seveda, usidran med oba režnja možganov in zataknjen tako zelo, da te kar spreletava, ždi celoten spekter spominov s točno določenim začetkom brez konca, vedno bolj zasidran, zaraščen vame, del mene, jaz pa mala punčka, ubežnica, bežim pred sabo, nikoli pred tabo, da si spočijem od ohlajevanja možganov z diapozitivi, da zbežim na varno v galerije na drugi konec sveta, da se mi kdaj pa kdaj še od česa drugega kot tvojih prstov zasvetlikajo učki, da ne pozabim, da sem tudi brez tebe možna tu nekje v tem vesolju, le da bi bilo neznansko težje loviti metulje sanj, da bi jim mogoče primrznila krila na kakšen železen most in ne bi nikoli zares zaplahutali, kot v barvi sinjega morja tistih kvazi rajskih plaž iz powerpointa, svetleče svetleči iskrijo svoje letenje za tvojim pogledom