vrt s potmi, ki so se zlepile

stopam v ravni črti korakov, brez pogledov na levo in desno, strumno naravnost v lepšo bodočnost, ki se riše v izložbah – smrečica z lučkami v maximarketu v začetku novembra, vonj po kostanju za 3 evre in oddam kartice z nekaj dnevno zamudo, takorekoč od doma, s pretvezo, da so od nekje daleč – od tistih krajev, kjer se dobi dom z vrtom, na katerem rastejo palme in se udari v glavo še preden se natakne čelado in tudi potem – vmes ne, vmes se le toži za trdnimi tlemi, čeprav so razgledi iz življenja v vertikali tako mogočni, da se strah v očeh prikrije z željo po še