estetika

prazna notranjost odmeva od nabasanega materiala, kaotično razporejenega po prostranstvih uma, ki se bo slej ko prej razpočil kot kaka žemljica, razpočnica, kot koruza v popkorn, veliki pok in nastal bo svet kot ga še ni bilo – verjetno bi bilo celo bolje, če ga ne bi bilo, če se ne bi vse sesulo v morje megle, ki me grabi za noge in vleče naravnost vase, se počutim kot Alenka Šivic Dular, ko je šla po dolgem dolgem času v živalski vrt, ko si skušam zbiti slabo vest iz glave in si vzeti dve sekundi za svoj čaj

»Dajte mi lestev!«

rešuje me ritualnost šalčke, rešuje pred svetom, v katerega sem prostovoljno stopila, celo več: želela sem si ga, hrepenela, koprnela, lepovidovski motiv, da te Cankar začopati na vsakem koraku, če ne ta pa oni drugi, malček bolj okrogli, da te tvoja slovenskost, slovenceljnost malega človečka izgubljenega v vesolju tepta v poden, grabiš vse tisto listje, sizifovsko, vse na kup, da bo lepo, da bodo sosedje končno mirno spali, ker to je grozno, imeti toliko listja na cesti, na vrtu, pa še oreh, to je drevo!, dela korenine in ruje asfalt, veste, smo cesto asfaltirali na lastne stroške

rešuje me zatočišče v petem nadstropju, rešuje MacGyver iz prve sezone, ki s svojim žepnim nožičem premaga vse zlobce inu hodobce, da bi mu v srednjem veku zagotovo posvetili kakšno cerkev, katedralo, ga naslikali v fresko in čop njegovih las shranili v zlat relikviarij z motivi njegovega boja proti zlu – to bi bilo veselo, pa še nobenega vesoljnega potopa, apokalipse ali poslednje sodbe se jim ne bi bilo treba bati, še sam zlodej bi izginil v svojo luknjo, ali pač v kakšen špil, in se v RL ne bi več prikazal

rešujejo me lignji, polnjeni s sirom, pa kuskus, in to, da mi ni treba paziti na postavljanje vejic, rešujejo me glasovi in krofi od daleč, ki jih v bistvu sploh ne maram, kozarci malinovca, drobne usluge, mandarine ljubezni

rešuje me kovter, pod katerega se skrijem in pulover, da me ovije, pogledi, v katerih vidim, da se je kljub vsemu vredno boriti proti mlinom na veter in tisti drobci peska v puščavi, ki ostanejo med prsti, da postanem polna mitopoetske (!) ljubkosti, opa, osladnosti, kiča, tistih svečk pa medvedkov pa čeveljcev s cofki, da me čuvajo pred popularnim minimalizmom, same skrajnosti, ker pač živimo v svetu, ko se pojem lepega išče v Ikei

super ugodno