štruklji

sem se zbudila v jutro vsaj ene dvakrat z vmesnimi prekinitvami in toliko je te beline, ki kar sije, sploh v nočeh … preveč sem flegma za žabico, čeprav sanjam moraste sanje, sami strahovi iz omare, ki kričijo, da tudi mene prebudi lastni krik

to je bilo drugič. prvič je bila budilka naštimana na nadvse nečloveško uro, sploh za nedeljo, ampak včasih je treba, je nujno potrebno skočiti iz postelje nekaj čez peto. zadnjič je bil telefon, tam nekaj čez deveto, ko se je naenkrat zgrnilo name preveč vsega, čemur s tako zaspanimi očmi enostavno nisem kos. čeravno danes celo niso zlepljene. in nekako se navajam na spanje po obrokih z vmesnimi prekinitvami, letanji z bosimi nogami po mrzlih stopnicah – ah, odgovornost, odgovornost

nisem narejena za ta svet, ki ima za vsako dejanje natančno odmerjene minute in sekunde, ker moj čas teče prepočasi in potem ga včasih še raztegnem, sploh noči, do tam nekje, kamor gre, ko se počasi začne trgati in se začno pojavljati luknjice kot na testu za štruklje, ki ga vlečeš, vlečeš po veliki mizi, pogrnjeni z veliko belo rjuho, da visi že čez robove, pa še vedno vlečeš v vse smeri – se mi ne zdi fer, da mora biti to le še nostalgija

jaz sem polž, ki hiti in teče in hodi hitro, da ne zamudi, ampak še vedno rabi vmesne pavze, da hakla kolena in ramena, da se zatakne v kakšno razpoko in strese roke, strese vse iz sebe, se skrije pod kovter, se skrije v svojo hišico, v svoje duplo pred vsem tem mrazom, pred rutino in namrgodenimi obrazi, celo lastnim namrgodenim obrazom, pred slabo voljo strešeno z rokava, pred izčrpanostjo, izmozganostjo, pred vsem tem si stiska pomaranče v sokove in kuha čaje, se zavija v objeme in sanja o daljavah preprostosti, ki le vsake toliko poblisne na plano, ker jo je pozaugalo v črno luknjo vsemira