Festina lente

In moji dnevi, kam gredo? Ko bi zatacal s podplati v še nedotaknjen sneg tistih belih zaplat neskončnosti, ko se počasi dviga dan iznad megle – ti pa drviš v prihodnost po ozkem tiru, v natlačenem vlaku človeštva, tja, kamor gremo vsi, v vrsti, eni malo hitreje, drugim se malo manj mudi, ko ti zasije že lupina mandarine, da mi gre na živce do podtalnosti moje nenehno opravičevanje, češ nimam časa, oprosti, moram it.

Me vlečejo za rokave majhni otroci, ki tega še ne razumejo, ker je treba takoj razmesariti tistega prinešenega čokoladnega Miklavža, ker je treba takoj pokazati nov avion – ker ni dovolj, da o tem le govoriš, kot vsi mi, ki gledamo, beremo in sanjamo, pa smo še vedno na istem vlaku, v isti vrsti, da bi kupili karto za v pravo smer – če že strmoglavimo, dajmo skupaj, kajneda.

Da pomisliš v nekem trenutku, kako jim uspe, tistim drugim, pa zazvoni telefon: sem v gozdu, tu, kjer sem takrat srečal medveda, samo toliko, da veš, v katero smer grem, so pred mano volčje sledi v snegu. A je sneg? Ja, je sneg, medtem ko v mestih kapljajo dol debele deževne kaplje in mi v svojih čumnatah zalepljeni pred ekrane, se ravno prebujamo in jemo pogreto pico za zajtrk.

Je tako blizu včasih drug svet in bi bilo treba samo prešaltati v drugo prestavo, ker stari avtomobili pete sploh niso poznali, in je greh, je, če se vsako jutro zbudiš s pogledom na Storžič in te ne premakne za centimeter iz urnika, te ne premakne v nobeno smer, kot tisto z rdečim flumatsrom začrtano črto – mah, pejmo se lepo solit, če nismo za nobeno drugo rabo.