»Dons ma da napišeš blog«

Pa mi ni uspelo. Preveč je razsuto vse skupaj in še internet je umrl. Eni koščki od puzzlov so se moral zgubit nekje v tem kaosu in se zakotalit v kakšno režo, kam skrit, da mi sedaj manjkajo, in vmes sem očitno pozabila, ne le to, na kateri strani sem v knjigi, temveč celo, katero knjigo sem brala, ker še vedno (od nekdaj) živim v prepričanju, da je vsega preveč, čeprav svet misli, da je problem v pomankanju.

Svetovna recesija me je udarila v glavo z veliko gorjačo, češ kaj pa se greš, deklica, a si že mislila, da si premagala, zmagala vsaj na mikronivoju, ah, daj no, saj verjameš v Murphyja in v milne mehurčke in zato ljudem, ki še skušajo verjet, trobiš v glavo, da bo slejkoprej slabše. Historia vita magistria, khm.

Treba je zaklepati vrata in se stisniti ob radiator, ker so nas na nek način stlačili v kot – pasti v realnost je skoraj tako bizarno kot znajti se v kocki iz Cubea, čeprav mi res ni do tega, da tole, kar je pravkar nastalo delim s celim svetom in še s tabo za povrh – mi ne paše biti javna, ker sem bila v prejšnjem življenju pač medved, pozimi lepo zavita v svojo dekco, sem namakala misli v šalčko čaja, da je prav smešno, ko trobim o neki aktivnosti, da bi se dalo pa vse to – ne mi verjet.

Vsebine mi manjka, forme je v izobilje na vsakem koraku, da sploh ne morem, da ne bi žanrsko ločevala sveta. Klasificirala po obliki. Ampak na srečo nisem edina, ker tudi drugi ločujejo ljudi glede na to, ali uporabljajo maskaro ali pač ne. Vse je v pogledu in v majhnih lažeh, da se prebijemo skozi. Pa mi ne sede, ne paše, ni mi gut, in ti to še predobro veš.

»Pomagaj mi, da se bom poboljšala, « ali kako že gre tista spovedna molitev, ker moji grehi so. SO, brez dvopičja, saj sem človek, jebenti. Da se mi zdi, da je spet vse skupaj le trud za to, da spravim nekaj, pospravim v predale, razsortiram po barvah, odtenkih, dam v stavke, v povedi, strukturiram, organiziram, v bistvu pa bi rada samo počasi in malček tuhtajoče s tvojo roko v moji šla naprej. Kamorkoli, samo nočem več brcati na mestu, ker se vse to mleko nikakor noče transformirat v smetano ali pa jaz pač nisem žaba, še žabica ne, ampak ena kozica, ki nima niti za natupirano frizuro.

Ampak sj, drug let bo bolš ...