smajliji smeški in druga ropotija

zapreti si vrata in se skriti v udobno notranjost naslanjača, med meglo in izumrl svet, tega si dandanes res ne smeš dovoliti, ker je svet hiteč in izmuzljiv, in, se ve, da ničesar, zares: prav ničesar, ne smeš zamuditi; ves čas se je treba brez prestanka premikati, muvati z nasmehom na obrazu, ki ga v topšopu lahko kupite že za 9,99 evra, poleg pa dobite še kilogram sveže iztisnjenega optimizma, ki so ga posebej za Vas predelali v instant prahec – lepo ga prelijete z vrelo vodo, vse skupaj spijete in nikoli več ne boste mrkega obraza želeli zbežati pred svetom – nenehno vzhičeni in polni energije boste pozabili na vse skrbi

svet pa, skrit v predalu, je tako zelo tih in čist – nič ga ne more zmotiti v njegovi počasnosti, ko se premikajo le pletilke, ki dodajajo zanko za zanko spletenih nogavičk, in je edina skrb kosilo, da se pristavi juho že za zajtrk, ker ob poldne, ob poldne pa mora bit

omare so velike in polne preteklosti, polne nekega drugega časa, nakopičene s starimi zgodbami o vernih italijanskih vojakih, o pogorelih hišah, izgubljenih očetih, bombardiranjih, revščini – žalostne zgodbe so to, ki jih je naš čas izrnil iz svojega večnega veselja in mladosti, žalostne zgodbe brez elektrike z vero v boga z veliko začetnico, ki se riše med gubami, da bi naša generacija omagala veliko prej, ker nešteto smajlijev s fejsbuka nas pač ne bo rešilo

sploh je zanimivo, da smo tako vezani na vse te smeške, kot da brez njih ne znamo ničesar več povedati, ker bi nas lahko kdo jemal prezares, ker življenje je pa, ja, en špas, eno samo veselje, chucknorrisnedaj, da bi bil kdo zamorjen, to je greh, celo večji kot je bil nekoč ne iti k maši, zato se mi včasih sploh ne zdi tako nenavadna ta emo kultrura – morda smo določeni generaciji tako precivilizirali inu zamerikanizirali svet z yesyoucan, z oprah, zares uspešnimi shujševalnimi in plastičnimi operacijami, da na drug način sploh niso mogli postati drugačni

ker biti drugačen – to je pa še vedno nekaj, kar pali, in mesta so polna “originalov” z majicami z napisi: lepo je biti ekcentričen, lepo je vzbujati pozornost, da si središče, okrog katerega se vrti svet, ker danes tudi umetnost tekmuje za svoje konzumerje, vabi nas, kliče, je glasna, opazna in nas hoče za čim dalj časa prikleniti nase, ker pač živimo v svetu mnogoterih opcij, nešteto poti vodi do nešteto ciljev, vse je možno, vse ti lahko uspe, zato si res luzer, če ti ne uspeta niti tista dva majcena korakca, ki si se ju odločil storiti – če sploh najdeš prave čevlje zase, v vsej tej zmedi vsega

in ob vsem tem zmankuje časa za vse in se vrstijo slabe vesti kar po tekočem traku, ko bi lahko vse počeli, na koncu pa iz dneva v dan počnemo eno in isto, še vedno smo zasalotejpani med štiri stene, na relacijo postelja–avto/avtobus/vlak–šola/služba/faks in nato skoraj isto v obratnem vrstnem redu, le da se vmes vrine še kvaziprostičas in ponavadi spetprepoznospat, potem jovo na novo dan za dnem, da pretrgati verigo ni najenostavneje na svetu, čeprav so mediji (knjige niti ne, če pa že, le nekatere, take bolj izbrane in ne predebele) polni dobrohotnih nasvetov, kako lahko pa jutri čisto zares začnemo popolnoma drugače – ah, kaj bi čakali na jutri, že danes!