izgubljati se v vzporednih svetovih, zatakniti se vedno v tiste nekje vmes, ko nisi ne črn ne bel ne rdeč ne rumen, ampak pravzaprav kodrlajsasto siv, ker te nihče ne more zares opredeltiti - vedno postavljaš nove distance, nove zorne kote, nikoli čisto noter, vedno malce s strani, ker je le malokatera hrbtenica res ravna, čeprav se pretvarja, kako trdno stoji
precej brez veze, vem, ampak včasih pašejo tudi takšni dnevi, družabni na čuden način, z ljudmi, ki ti pravzaprav niso blizu, tiste, ki pa so ti, spustiš mimo - naj grejo po svojih poteh, na trolo ob polnoči v napačno smer, s staro karto na predstavo, s telefonom, ki dela samo v eno smer, da večina besed ostaja neizgovorjenih, da se lomijo dogodki v čuden kalejdoskop, malo manj geometričen kot poke v skali
kako se iti dialektiko, zmešati kavo s čajem in plaščke s smučmi, kako povedati tisto, kar misliš, če se vsi ostali strinjajo, da mislijo drugače, kako združiti zdravo zakajeno atmosfero večera z zaspanim svežim jutrom čim bolj zgodaj, združiti okuse poletja s trdo kožo od zapiranja nog v čevlje, kaj si misliti o doktorski študentki, ki se mora vpisati na kakšno fakulteto, zato da bo lahko delala v pekarni, kaj si misliti o sistemu, kaj si misliti
kaj, kaj, kaj
Ni komentarjev:
Objavite komentar