kamilice

ja, vem: kamilica, nekaj tako pustega, medlega, vonj, ki te spominja na posteljo, na vročino, bolečine v trebuhu, vonj, ki ne more dišati, ker je dobil že preveč neprijetnih konotacij, prav nič ne pomaga pri zamašenem nosu, iz katerega počasi curlja in teče, niti proti lenobnemu razpoloženju, ampak nekega takšnega pižamastega jutra, ko si sanjal o školjkah v polivinilasti vrečki, vseeno paše, taka iz vrečke, ukradena iz nekega hotela in prinesena posebej zate: na, da boš mela

kamilica ni isto kot kreda: tiste sem bila res vesela, taka ulov, taka ljubezen, taka bela, zavita v bel papir, saj nihče ni opazil, da manjka, reditelj je bil kriv – a ni to ena smešna beseda? kot partner ali bognedaj, življenjski sopotnik iz osmrtnic ali nedeljskega čestitamo in pozdravljamo ob goveji juhi, brezveze, jaz se zaljubljam v parkeljce in mandeljce, v besede, ki so lahko izzvete iz konteksta, pa vseeno tako lepe, ja, preprosto po rožici: lepe

ne čisto na prazen želodec, ker traja in je proces, da se preklopim iz zaroletanih sanj v drugo dimenzijo, direktno v žilo zafilam internet in si za nohte spravljam pesticide iz olupka pomaranče, tak dan, ki bi se skoraj moral zgoditi marca, mrzel, ampak brez snega, siv, z nekim medlim skandinavskim soncem na obzorju, dimniki se kadijo, podočnjaki so lepo vidni na bledi koži in ustnice fino razpokane tako kot konice prstov, ampak me sploh ne gane, ampak me sploh ne briga

sem se odločila, da bo pomagalo, če tisto vrečko kamiličnega čaja prelijem z vrelo vodo in jo nalijem v mojo novo pikčasto šalčko, tako za pičke, čeprav nisi čisto tako rekel, ampak ti je ne bi imel, ker bi vsi vedeli, da sem ti jo jaz kupila – kako imam rada stereotipe, slovnične napake se me kar izogibajo, radiatorji grejejo bolj prijetno kot krušne peči, ki so vedno prevroče od blizu in prehladne od daleč, sonca ni, ampak kamilice so že obarvale vodo, še en mafin si zatlačim v usta, pa je