imamo.

zobe smo si premazali z malinovcem in jih zlepili skupaj z veliko jedilne čokolade, otroci vseh starosti in oblik ter najrazličnejših spominov, ki si jih le deloma delimo – sva se zmenila, da se bova tožila za pravice nad njimi, kot dva ostarela zakonca, med katerima poči predvsem zaradi političnih prepričanj, v črni majici ob vsej tej korejski evforiji, ki se ji smejijo tudi tisti, ki so jokali, ko je umrl tito, se prašijo med nami ostanki zgodovine, ki jo lepo po svoje preoblikujemo kot glino: naredimo jezuščka in marijo, ovce smo pogubili in uravnoteženo praznujemo vse od miklavža do dedka mraza

tak čas je: zavit v svetleče vrečice z bleščicami, za rojstni dan dobiš virtualne cvetlice in umetne torte, ob katerih se ti cedijo sline približno toliko kot ob pršutu iz evrospina, ki izgleda (je videti, ane) kot slanina, generacija izbirčnežev, ki nekaterih stvari raje sploh nima, kljub temu pa s polnimi vozički dirja po internetu in trgovinah – za mase so dobri tisti taveliki v akciji z nalepkami in pikami, petičneži pa nakupujejo v majhnih butičnih z izbranimi artikli, pri katerih se zaračuna tudi občutek elitnosti

je rekla zadnjič ena deklina z dvema štekama fruca v rokah, cinično, nama, ki sva stala zunaj vsega, »nj se bori kr una raja«, spet druga dva sta rekla, ko sta šla mimo: »eni imajo preveč časa«, taki in drugačni, vsi enaki, enakopravni, demokratični, ampak še vedno naši in vaši in uni drugi tam, a veš, »nimam nič proti njim, ampak …«,  ob kavi z enako mislečimi, na ulici smo vsi hinavci z nameškom, ki si ga nalimamo na fasado, uslužni, prijazni, ker smo za to plačani: živimo take službe, ker smo se navadili imeti še kaj več od tistega, kar bi zares rabili