razsuto listje

čakalnice po zdravstvenih domovih bi nastlala z jesenskim listjem, ki ga je še vedno na kupe in ki nekatere tako moti na sosednjih vrtovih, in z belimi listi standardnega a4 formata, obojestransko potiskanimi, ker smo ekološki, na katerih bi bilo sporočilo s plavo tinto, da bi se že od daleč videlo, da ne gre za nekaj priljubljeno rumenega, ampak modrega z vsebino, ki bi jo lepo prekopirala iz najrazličnejših virov, ki sicer bolj redkokdaj pridejo na površje večine

v skladu s spoštovanjem avtorskim pravic bi bil vsak list podpisan tako kot pesmi, ki jih nekateri pošiljajo na anonimne natečaje, da s tem dokažejo predvsem njihovo vrednost na lastni sentimentalni lestvici ponosa in kot otroci v vrtcu, ki vse risbice podpišejo z matej s., ko jih učiteljica s salotejpom lima na steno ali pa starši doma v okvir, in potem kažejo obiskom: to je pa naš narisal pri petih (zelo vklično, navdušujoče) – po možnosti je to celo sam napisal poleg svojega imena, ah, ti naučeni koncepti, ki jih sploh nikoli ne pogledamo od daleč

sama pisati trenutno ne znam, govoriti tako ali nikoli nisem obvladala, tako da samo še premlevam tuje citate, misli, metafore, božič se mi zdi percenjen, poleg tega pa prodajnih hitov nikoli nisem marala, tako da se dokler ne bo snega delam, da je jesen – taka mlačna, deževna, zabubljena vase in z rokami v žepih, ko pašejo čaji, četudi zunaj pod okrašenimi lučkami in v pobruhanih pajzlih (termin), ki so edini odprti ob nedeljah v zatohlih mestih mojega otroštva

v njih intelektualci ne morejo živeti, ker moraš biti nujno iz prestolnice, da razmišljaš, zato tisti, ki so, znajo to tako bolje od mene in ker so bolj disciplinirani in ker niso leni in ker pijejo kuhano vino na stojnicah, polnih doma izdelanega kiča, in ker so družabni na prednovoletnih zabavah in literarni večeri se jim ne zdijo dolgočasni in ker imajo dovolj denarja za cigarete in gledališče in kavo in nove knjige in škornje pa plašče in najemnine za stanovanja ter avto in bencin, čeprav se s takimi poklici ne da preživeti

v bistvu sem hotela samo poslati malo vlage, da se dvigne skupaj s toplim zrakom namesto meglene inverzije v naših možganih, da skupaj s krivimi hrbtenicami, polni skulioz in kifoz, ki me motivirajo, da se držim bolj pokončno, poslati sem hotela pismo polno linkov, vsega tega, kar je vredno prebrati med mrgolenjem tematskega časopisja za urejanje doma v modnih rdeče belih odtenkih ali bolj minimalistično srebrno modrih skandinavskega dizajna, ko je svet popolnoma drugje in v bistvu bo dovolj samo eno napotilo, ker tale pogled zaradi svoje širine prav nič ne izgublja lucidnosti: trenutna situacija