28 september 2012

za konec



eni se razpočijo navzven, drugi navznoter, nekateri glasneje, drugi tišje, vsa ta vročina, ki puhti iz ljudi na vsakem koraku, vse te misli, širine, dolžine, kračine, predvsem, polglasniki, ki se jih navije do konca, da se jih sliši, tako primitivno, s kozarci, oj, živijo, žveketajoče špikajo, brenčijo ose, vse sorte so, da loviš vmes oblike in vsebine, lepiš koščke v celote, gradiš hišice iz legokock in paličic mikada, vmes sestaviš še eno ploskev rubikove kocke

matematika privlači, ker je kljub svoji abstraktni zapletenosti tako enostavna: en točno določen pomen, aksiomi, definicije, rezultat je x in ni y, vse se da umeriti, izračunati, določiti, natančno posredovati, medtem ko povsod drugje lovimo zlate sredine in neke rdeče niti, ki so pri meni rumene kljub cinizmu, javkanju na čase in baročnemu kiču

izpeljava: a ni b, veš, to ne gre, ne gre to tako, ampak če hočeš, lahko tudi: 1 + 1 = 3, 15, 27, odloči se sam, čeprav je škoda loviti odlomke, ulomke, delčke, fragmente, zato da ti dajo slab rezultat: škoda časa, sudokujev sem naveličana in prelahkih kakurotov ter slabe literature, zato jih prepuščam drugim, me ne zanima, svet si skušam razširiti v drugo smer, tja proti severu in proti jugu

geografija ni slaba beseda za sanjat, kratki nedoločniki so bolj odločni, prihodnost pa taka, malo siva in malo rožnata kot večerno nebo

Ni komentarjev: