potem sploh nisem šla spat, takole nekega večera, zarisana v
napačne dimenzije, srečna, čeprav bi morala biti tečna – mislim, saj sem bila
tudi tečna, seveda, kako da ne, ampak vseeno je bilo več kot sprejemljivo, tako
nekako normalno, veselo, z nekaj seksa celo, zabavnih komentarjev in
dopisovanja, brez kosila, sicer, ampak na to sem čisto pozabila v vsej vnemi,
ki naj bi me držala pokonci, v resnici pa me je vleklo naprej le čudno
občutenje zaspanosti in utrujenosti lastnega telesa, ki to noč pač ni spalo, se
je premetavalo po jogiju in pizdakalo nad rjuho, vsega krivo rjuho, kot je bila
v tisti šalamunovi pesmi vsega kriva čebula: kdo pa drug
najbolj fino je, ker je kolo skoraj zastonj, deluje na
lasten znoj, mišice in včasih trmo, ko prevoziš zadnji klanec do zadnjega atoma se spomniš zgodb: ko
sem bil poštar ali pa tistih, kako sem s ponijem dirkal čez korenine iz jošta
in temu rekel downhill (pot postane avantura)
v bistvu: prazni listi so se spremenili v blokec, kar je
organizacijo precej olajšalo, čeprav tega kar nisem mogla verjeti in se še
vedno čudim, ker z izjemo prahu in nekaj nepomite posode ter podočnjakov vse
deluje brezhibno, le še kakšen strahec je treba malo prestrašiti z vso
mirnostjo, ki jo premorejo zen budisti ali pač tisti, ki so pač trenuten vzor
(ne bodimo picajlasti v stremljenju po idealih, boljših od nas je pač kar
precej, anede)
no, skratka, z veliko medmeti sem se pretihotapila na
začetek noči in si rekla, da se je pravzaprav začelo kar fino: nekam družabno, celo,
kar je presenetilo predvsem mene, vsi drugi pa so prepričano zatrdili, da so
moje predstave o sivih miškah iz predala ne le zastarelo zarjavele, ampak
nikoli niso bile v veljavi, tako da sem svojo identiteto zaenkrat stlačila pod
etiketo partibrejker, v nadaljevanju bomo pa videli kaj bo (obrazložitev: ker
ga ne duzlam)
do takrat atome moči pretvarjam v valuto za zavarovanje,
telefon in brikete za mačka, medtem ko se hranim predvsem z jurčki za zajtrk,
kosilo in večerjo, da sem jih že kar malo sita, še malo krompirja iz kleti in
stopljena čokolada iz skrivnih zalog pomešana z vodo namesto kakava (nenadjebljivo
v tej kategoriji), da kupujem le banane, ker brez njih zaenkrat še ne gre: jaz,
odvisnica
vmes se trudim priti
do naziva intelektualna kurba s.p (obvezno brez vejic in presledkov), čeprav mi
po glavi hodijo veliko bolj eksistencialna vprašanja, recimo tisto od roberta,
ali je brane potem šel pogledat mrtvega soseda ali ne, o vonju prešvicanih
štumfov in francoskega sira ter o tisti besedi, ki se je cel dan nisva mogla
spomniti in še vedno ne veva, kaj je
sva pa prišla kam drugam, čeprav sva morala nekatere poti
prehoditi dvakrat, da je soseda rekla tisto znano, kdor nima v glavi, ima pa v
petah, ker seveda ni vedela, da govori s tehnično dodelano kurbo osebno –
idealen opis za tvoj cv
back to the future, v sedemdeseta, osemdeseta: čaka nas
lepa prihodnost, dolly bell
Ni komentarjev:
Objavite komentar