sveta resnica

iskrenost nikoli ni bila moj koncept, srca ne nosim ravno na dlani, ker se tako rada ovijam v plašč metafor, se pokrivam z dvoumnostjo in včasih mi čisto spontano uide iz ust tudi kakšna laž, lažka, ste opazili, da zanjo sploh ni pomanjševalnice, laž je laž, še greh je lahko le grehek, tak, da goljufaš sam sebe in zmešaš grenak kakav z banano pa se delaš, da je čokolada

potem se rada tudi prilagajam, konformistka se oblečem v kavbojke in majico tako kot večina ostalih, da ja ne bi štrlela iz povprečja in me ne bi kdo po glavi – zato na veliko kimam, se nasmiham vsakemu, ki pride mimo, sploh če bom imela od tega kaj koristi, in sem zares zelo prijazna in nadlepo vzgojena

pretvarjanje obvladam, neke vrste hinavščina je to, igranje vloge,  ki ne gre v štric z dejstvom, da me niso hoteli sprejeti v gledališko skupino, ah, mislim, da ne, ne, ne, nisi taprava, lutke, to že, pa angelček za miklavža, oh, kako pomenljivo, in 3. zvezda sem bila ali 2. v zvedici zaspanki, da sem v spalni srajci in z bleščicami na licah letala po hodnikih in stopnicah skupaj z vedno bolj znano igralko – a se še spomniš, Nina?

dokazi, dokazi, sami dokazi, kako prozorno se obnašam, ker tako rada kam zavijem, speljem potko v drugo smer, ker se tudi druge da hitro naštimati, da kimajo z glavo, samo pogruntati jih moraš, čisto preprosto je, brez šol retorike, čisto preprosto kot pri pokru pobiraš kupčke žetonov na kup, nihče ti ne prebre tvojih misli z obraza, ti pa tako hitro ugotoviš, točno veš, kako naivno bodo padli v past svoje predvidiljivosti

bi rekla, da je zagotovo kriva krščanska vzgoja, zanje, ne zame, mene se ni prijela, vsaj na zunaj ne, tisto slabo vest sem že podedovala, da si lahko z njo ožajfam svoje grehe, pri spovedi pa sem si jih vedno izmišljevala, ker so morali biti majhni pridni punčki primerni

bognedaj, da bi povedala po resnici, tiste taprave sem raje zadržala zase, da se mi pacajo v podzavesti in se iz njih razrašča travmatična plesen, pa sem raje rekla, da zjutraj nisem molila, da nisem ubogala, skratka, vse tisto, kar so pričakovali, samo tisto, kar so pričakovali, nič čudnega, da me ni doletela nobena katarza očiščenja in sem morala zanjo začeti hoditi v gledališče

ali pa sem brala, vse tisto, o čemer ne pripovedujem kar vsakomur, ker knjižne police tako hitro razgalijo tvojo dušo, da je bolje, da po njih brskajo samo posvečeni, blogi pa ne, anede, to je edino, kar mi preostane, da sem iskrena vsaj do papirja, če že nisem do sebe, ali pa tudi tu malo prirejam vse sorte resnice, ki sem si jih narisala v glavo, je veliko bolj zabavno, če ne veš, kaj je res