in memoriam

nič boljšega si nisem zaslužila kot bancho, vsa sitna od zadnjega krajca lune, ko sem lezla navzgor po tistem melišču na severni strani sveta, mrzli, vetrovni, jaz pa neprespana, kaj pa se voziš s kolesom ponoči ob treh po meglenih poljih, da te zebe v roke in ne vidiš pred sabo niti metra, slišiš pa, o slišiš, psa, ki ti kar naenkrat od nekod prihaja naproti

precej adrenalinsko je bilo za kazen, ker sem onesnažila vezi iz nenavadno iskrenih niti, ker sicer ne maram adrenalina, dovolj mi je zmerna hitrost, klanec, ki požene kri v žile, da stiskam bremze na vso moč

navzgor ni panike, to že stistnem, samo da se ne utapljam v višini, v strahovih pred sabo, ki kar naenkrat prečkajo cesto ali noč, ki zvečer še ni bila tako mrzla, ampak precej bolj zatohla, taka prazna, da je vse kričanje navdušenih ni moglo ogreti

niti glasba niti smiljenje samemu sebi niti iztegnjene roke,sem rekla: bejš in omagala za nekaj dni z rudečimi očmi, iz katerih se je cedil gnoj, grlo pa vneto do onemoglosti, da sem spala po 12 ur in bila še vedno vsa utrujena od niča, pa niti hormonov nisem mogla okriviti

samo sebe in svojo jezo, ki si jo ti poznavalsko ocenil, tam gor nad mano, nekaj korakov naprej, ves spočit in vesel, si se mi posmehoval, češ da lahko težave sprejmem tudi z nasmehom, da sem ti pokazala fakiča nazaj, to je to, to je ljubezen