zmije

oči se zasvetijo z močjo računalniškega zaslona, zasevajo:

doma sem na Balkanu, v mehkih jezikih brez jugonostalgije,

z jotacijo hjev v čje, kjer se s fonetičnimi zapisi učim pravilne izgovorjave francoskih imen

in naletim na brežuljak iz boce jane ter bioskop henrija činaskega

še dobro, da sem imela strica, s katerim sva ob večerih pila pivo in red bull

ter mi je posojal knjige v srbohrvaščini, stare paperbacke njegove mladosti

precej strgane, take prebrane že neštetokrat, včasih polite s kavo

predvsem pa z vonjem cigaret

pojma nisem imela, kaj je vazduh in kaj je bioskop

nismo hodili na morje, da bi na plaži jedli krafne

ker smo imeli avto, ki je vsakič zakuhal

pa tudi denarja ni bilo

še dobro, da sem imela besede

v katere sem se skrila in odkrivala svetove od doma

tuje, ampak tako domače, take, ki sem jih kasneje spoznala

vsa navdušena nad napisi v cirilici, ki drvijo mimo tebe,

ko se po edini cesti pelješ ob morju tja daleč

jug. žutni san s prestreljenimi hišami nacionalizma

zanič pice in dobra mineralna, hladna v stekleni steklenici

nemški turisti, ki jejo škampe na mizah z belimi prti

in midva, vedno brez denarja s kalkulatorjem v glavi

v najbolj zakotnih krajih

kamniti tlaki in granatna jabolka na vrtu

stripovski dučan na hvaru, naš mali čamac med velikimi gliserji

tak za napihnit, na vesla, za premagovanje strahu, ker nikoli ne veš

če te bo tista velika ladja, ki pelje mimo tebe, sploh opazila

v največji vročini, si naštimaj na opomnik in končno kupi slamnik

potem pa gas na more, do bližnjega otočka, polnega nudistov z jahtami, jadrnicami

kaj nama bo to?

najlepše je, če ni prevelikih valov in premočnega vetra

nekje na sredini, sredi ničesar, ko se uležeš in gledaš v nebo