diši mi po jasminu

namesto besed, tišina, kepa pepela v želodcu ni poezija, ampak konzerva tunine, srebrne misli, brez občutka, da sem na tankem ledu, ko streljam vprašanja kot hokejisti gole, sredi črno-belega sveta z rdečimi odtenki, vonj po cigaretnem dimu, vonj po nemoči, prepir na vidiku

sreda je dan za jajca, podaljšane večere, lagodnost, ki se je založila, pošta zamuja, pokakane plenice, zvit gleženj in petki, ki se vrstijo v nek točno določen ritem vzponov in padcev, olimpijske igre, sneg, ki ga sploh ne opaziš, ni prave zime

ene stvari se z jezo sprostijo, nanese odprtost, vetrove navdiha, spet se zgodi na klopci v poltemi, pozabljen občutek, ko med parkiranjem avto zarijem v strjen sneg, domačnost asfalta pod nogami, brcneš smeti pod mizo, ker jih ne rabiš

spet sem razobesila plakate, spet nisem nič pila, čaj je za naju, itak te vsi poznajo, jaz pa se moram predstavljati, ne čisto prepričana, če je to sploh potrebno, ker imam raje malomarnost, da se samo usedemo in se že poznamo, kar tako mimogrede, brez velikih načrtov smo na isti valovni dolžini